Douglas, Ibarra, Ribot: New Sanctuary trio (Greenleaf music, 2016)

Greenleaf music, 2016

Še dovolj svežo, v albumski obliki pred dvema mesecema izdano dvanajstdelno kompozicijo New Sanctuary nocoj poslušamo po njeni premierni koncertni predstavitvi v tej zasedbi nedavni torek v Cankarjevem domu. Čeprav je zaporedje, ki se začne na koncertu in šele nadaljuje na domačem predvajalniku z možnostjo ponavljanja, razumljivo, pa je po svoje tudi hecno. Kot da bi se od igrive, odrsko prezentne različice preselili k zasnovi te različice in na ta način sledili določeni regresiji. A tak pogled je varljiv, saj je variabilnost pravzaprav že sama zasnova te le pogojno gledano enotne kompozicije, ki je razbita v 12 krajših kosov – za vsak mesec enega. 

New Sanctuary je napovedana kot nadaljevanje starejše muzike Sanctuary, ki jo je Dave z osemčlanskim orkestrom v dveh koncertnih seansah posnel dve desetletji nazaj. Povezava med obema projektoma se, kot gre razumeti iz avtorjevih namigov, zgodi na ravni zapisa oziroma je čisto kompozicijske narave. Novejši projekt je sestavljen iz fragmentov zapisov starejšega. A v obeh primerih je pomemben ključ do življenja kompozicije pravzaprav zasedba. Če je starejša Sanctuary gradila na orkestrskem zvoku, zveznosti posameznih fragmentov in opaznega vpletanja raznih elektronskih mašinerij, je zasnova New Sanctuary tokrat bolj minimalistična. A le v določenem smislu. V tistem smislu, v katerem v manjši zasedbi do izraza pride širok razpon pristopov, ki so ga člani znotraj tria zmožni doseči brez pretiranih posegov na ravni samega instrumentarija. In če si ogledamo, kdo Douglasov New Sanctuary Trio dejansko sestavlja, lahko pričakujemo živahen rezultat.

Trio z Marcom Ribotom in Susie Ibarra ne potrebuje baročnih zvočnih posegov, saj raznolikost dosega po že po zaslugi kompozicije. Ta sicer bolj kot enotnosti sledi miniaturnosti oziroma je celota bolj opredeljena skozi svoje posamezne kose, v katerih razgrinja posamezne ideje, ki jih nato bend poljubno variira in dopolnjuje. Ta fragmentiranost je poudarjena tudi v načinu, kako se je prezentacije New Sanctuary na svoji založbi Greenleaf lotil Douglas: spletna izdaja za naročnike je celo leto prinašala po eno kompozicijo za vsak mesec. Vsaka kompozicija tudi nosi italijanski naslov meseca, tako da celota nekako zaokroži eno leto življenja skladbe. 

Dejansko tudi ne gre za to, da bi posameznim kosom kaj manjkalo, zato lahko rečemo, da na svoj način projekt New Sanctuary predstavi široko mavrico tega, kar pričujoči trio skupaj pač zmore. Je zbirka impresij, ki jih sedaj, ob spominu na koncertno izkušnjo lahko zagrabimo tudi v njihovi nestalnosti. Čeprav vsaka skladba v sebi nosi neko izrazito prepoznavnost, pa ta vseeno ni popolnoma določena s strani skladatelja oziroma vnaprej predpisanega zapisa. Zapis se namreč omeji na po eno stran za vsako skladbo, ki želi spodbuditi glasbenike, da osnovne ideje ob vsaki izvedbi po svoje zapeljejo v neko drugo smer. New Sanctuary je tako dobro premišljena zmes kontinuitete in variacije. Variacija pa se dogaja v različnih, nikakor zgolj melodičnih komponentah.

Nekateri deli so tako dobesedno zgolj drobne zvočne impresije, kot morda velja za uvodno razgibano troigro, ki se prekine nekako iznenada. Februarsko nežno nadaljevanje prinaša več harmonij in pravzaprav nakaže, da drobci New Sanctuary niso zasnovani kot enotna, kontinuirana kompozicija, neke konsistence pa jim ne moremo prisoditi niti na žanrski ravni, čeprav ta nosi ves čas enak pečat igrivosti in raziskovalne zvedavosti. Zato je v nihanju, v katerem se izmenjujejo nežnejši toni z glasnejšimi Ribotovimi zveni do celo zelo klasičnega swinga v skladbi Agosto, prisotna enaka konsistenca. Ta se bolj premika šele v drugih plasteh, ki se čutijo v različno ubranih tehnikah, kjer enako izstopa razpon od Douglasovega nežnega in pridušenega pihanja do živahnega swinga ali od Ibarrine baterijske razbrzdanosti do povsem melodičnega odzvena filipinskih gonogov, ki jih tolkalka uporabi v dveh skladbah z druge polovice leta.