DRAŠLER/KARLOVČEC/DRAŠLER: Stir

Zavod Sploh & L'innomable, 2013

»Pa smo ga dobili«, bi lahko v enem stavku strnili različne odzive ter komentarje, enkrat na ta ali oni koncert tria, drugič na sam njegov obstoj. Ta »končno« pa, kot v zvezi z zdaj že dve leti starim špilom tria v metelkovskem placu pri Mariči poudari kolega recenzent na pričujoči frekvenci, zaznamuje predvsem simbolen moment. Postanimo za začetek pri tej plati.

Različne lokalne posebnosti 'scene' proste jazzovske in druge improvizacije so bile ob različnih priložnostih nemara že dovolj pokomentirane. Tako nemara ni dvoma, da so bila potrebna leta truda različnih akterjev, da se je med različnimi grupacijami in priložnostnimi špili dejansko pojavil tudi bend, kakršen je pričujoči trio. Vendar je že kar nekaj diskografskih izdaj, ki bi začetni »končno« morale nekoliko omiliti. Brata Drašler sta nenazadnje že posnela in igrala v triu z Vitjo Balžalorskym, Klubski maraton je že sprejel nekaj mlajših novojazzovskih zasedb, omeniti pa se nam zdi potrebno tudi navdahnjeni posnetek kvarteta Ceneta Resnika. Nocojšnji posnetek verjetno odlikuje predvsem to, da nas je dosegel šele po vztrajnem pojavljanju tria na različnih koncertih in trditev, da gre trokrat za dejansko stalen free-jazz band, si je DKD trio prislužil ravno s svojimi špili. Plošča Stir v tem smislu ni toliko neko diskografsko presenečenje, pač pa že kar pričakovan izdelek, ki je po določenem razvoju tria koncertno izkušnjo prenesel še v to obliko.

Toliko pa gre tudi več kot za le dokument, saj se je bend – če ne štejemo ločenih dejavnosti njegovih članov – na odrih kalil skoraj dve leti, plošča pa je sestavljena iz izbora posnetkov, ki se jih je v tem času zagotovo nabralo še mnogo. Zakaj ni ob tem izbor doletel kar kakega posameznega koncerta, lahko le ugibamo, a sama plošča pri tem, ugibanju deloma tudi pomaga. Gre namreč za kar zajeten diskografski zalogaj, na katerem pa sosledje posameznih posnetkov ne deluje naključno in zraven predstavi trio v kar širokem zvočnem spektru.

Začetni, na jazz festivalu Cerkno posnet daljši kos kar odločno in hitro pripelje v sredo skupinske in energične igre, tej pa v izmeničnih ustavljanjih in prehodih sledijo spontani dvogovori. Čeprav se člani tria preizkušajo v različnih kombinacijah zunaj ali znotraj pričujoče zasedbe, bi težko zasledili kaka obča mesta prepoznavnih dialoških ali solističnih kombinacij – te večinoma sledijo razvoju glasbe v posameznih kosih. Tako na primer ekstatična skupinska improvizacija, zaradi katere med drugim lahko še vedno govorimo o jazzovski improvizaciji, prevlada le mestoma. A obenem izbor za ploščo Stir ravno tak moment postavi tudi v zaključni del spet daljšega posnetka iz mariborske Pekarne. A če navadno špili v svobodni jazzovski improvizaciji sestojijo iz daljših, spontano nastalih kompozicij, se sam album ne ustavi pri tem in med oba daljša kosa postavi še tri posnetke, ki igro tria osvetlijo še v njenih tišjih oziroma bolj prelomljenih momentih.

Tak je očitno bil špil v koncertni dvorani Rog, ki je tu zastopan kar z dvema posnetkoma, in špil v vrhniškem klubu Zakon, ki med oba rogovska postavlja nekakšno povezavo. Celoten album tako zariše nek lok, v katerem se trio Drašlerjev in Karlovčca predstavi v kar raznoliki luči. Album se sicer zdi precej dolg, a bi ga težko oklestili na na primer le začetni in zaključni komad. Občutek dolžine prej izhaja iz dejstva, da se trio odreka freejazzovskim strategijam vklepanja improvizacije med različne vnaprej dogovorjene teme ali prepoznavne porazdelitve vlog med posamezne instrumentaliste. Resda se uho lahko ustavi pri na primer skupinskih drvenjih ali godalnih momentih basista, kadar ti vstopijo v dialog s saksofonom. A tu gre le za delčke, ki bi težko opredelili celoten izbor za pričujoči posnetek. Še najbolj se lahko plošča Stir v tem trenutku izpostavi zaradi že omenjenega, splošnega dejstva. Da gre namreč za zajem življenja nekega benda, ki je v času svojega koncertnega pojavljanja že pustil določen odtis na domači sceni ter zaoral v smeri, na katero so druge grupacije mlajših improvizatorjev nekajkrat že stopile, a jo bolj prepustile kratkotrajnim srečanjem kot pa daljši zavezanosti.