Drahla: angeltape

Captured Tracks, 2024

Beseda angeltape oziroma angelski trak napoveduje svetlost in milino, ki se jima zasedba Drahla izmika že od svojih zgodnjih začetkov leta 2016. Z odvračanjem od skoraj fetišizirane postpank estetike je njihov eksperimentalen in oster zvok poslušalstvo prvič navdušil leta 2019 na prvencu Useless Coordinates. Zdi se, da jih od takrat naprej spremlja eluzivna oznaka skronk, ki poskuša zajeti specifičen zvok neopravičujoče asonance. Ta izvira predvsem iz jazzovskih odvodov saksofona Christopherja Duffina, ki s skupino sodeluje že od njenega prvega albuma. Morda največji premik v zvoku benda pa predstavlja razširitev iz tria v kvartet. Zasedbi se je namreč pridružil novi kitarist, Ewan Barr.

Razširitev zasedbe je članom očitno narekovala tudi ubiranje novega pristopa. Drugi album tako temelji na bolj eksperimentalni osnovi. Namesto vnaprej postavljenih smernic so si glasbeniki dovolili organsko iskati ravnovesje med inštrumenti s svobodnim preigravanjem v studiu. Preden pomislite, da gre za nekakšno težko poslušljivo gmoto skupaj nametanih zvokov, naj povemo, da angeltape dosledno ohranja stanje nadzorovanega kaosa. Kako? Najbolj očitno izstopa v dihotomiji med vokali in saksofonom.

Glas Luciel Brown je ovit v izdihljaje, je rahločuten in morda celo zapeljiv. Toda vokalistka se vsem tem naravnim potezam izmika z načinom izgovarjanja besedil. Na misel pride oznaka, kot je spoken word ali monotono recitiranje, ki ga uporablja denimo Ella Harris iz benda PVA. Vsaka nova beseda ohranja skoraj boleče linearno barvo glasu. Opominja na sivo naslovnico albuma, ki jo krasi kovinski stol z ostrimi koti in neizprosno odločnimi potezami. Ob poslušanju vokalov Luciel Brown pa nam ostane le misel, da je ta kovinski stol pravzaprav prestol njenega prisilno hladnega glasu. Spremlja ga ena od električnih kitar, katere glavna naloga je, da poglobi odrezavost besedil. Vendarle pa se ob tem takoj vzpostavi tudi nevarnost. Tako močno izpostavljeni vokali, ki na celotnem albumu ostajajo skorajda nespremenjeni, lahko zanimiv koncept hitro sprevržejo v nekaj pustega in dolgočasnega.

Rešilni jopič pred to nevarnostjo je inštrumentalna osnova, ki predstavlja popolno kontrapozicijo vokalom. Za to pa je zaslužen predvsem Duffinov saksofon. Zakopan v svojih free impro jazz koreninah predstavlja osnovo tistega bolj zabavnega, nepredvidljivega in celo igrivega momenta albuma. Redke so sodobne postpank skupine, ki znajo konstruktivno uporabiti saksofon. Na plošči angeltape inštrument skoraj prevzame vlogo še enega vokalista, čigar glas se zadnjih štirideset let namaka v viskiju. Njegova hripavost se harmonično staplja s hreščanjem in cviljenjem, ki preplavljata celoto albuma.

Seveda je hreščanje tudi posledica distorzije zvoka, predvsem kitar, ki so povsem pričakovane v težkokitarskih žanrih. Vendarle pa ima kot del glasbenega ozadja, ki je v kontrastu z vokali, še eno vlogo. Vnaša nekakšno človeško toplino. Če vokali dajejo občutek tovarniške, fordistične metode reproduciranja vsakokrat enakega produkta, to rožljanje, cviljenje in hreščanje strun vsebujejo to inherentno kvaliteto nepopolnosti in s tem tudi človeškosti. Podobno kot vinilke, ki jih njihovi zagovorniki vsakič znova branijo z argumentom, da je zvok »toplejši«. V svoji nepopolnosti in prasketanju nosijo odtis človeške uporabe, ki se mu digitalni posnetek nikoli ne približa. Vendarle pa je vloga vokalov kot hladnih nosilcev neizpodbitna.

Če smo album označili kot nadzorovani kaos, so za moment nadzora in strukture najbolj zaslužni ravno vokali, takoj ob njih pa tolkala Michaela Ainsleyja. Njihova odločnost postavlja nujno potrebni temelj albuma. Gradi okvir, znotraj katerega pa je dovolj prostora, da se kaos klaviatur, kitar in saksofona razmahne in ob tem ohranja določeno estetsko izkušnjo. Toplo in hladno, igrivo in togo – skupina v vsaki potezi išče kontraste, ki jih lahko postavlja v zanimiva nasprotja. Vse to pa osmišljajo tudi sama besedila, katerih vsebina je pogosto abstrakten pogled na človeško izkustvo sveta. Prepredanje kontrastov se tu pojavi v preigravanju med opazovanjem najbolj nenavadnih notranjih ustrojev človeka in hkrati njihovim vsakodnevnim zrcaljenjem v bledem in turobnem svetu.

Za zasedbo, ki je vstopila na angleško sceno s precej močnim prvencem in si hitro zagotovila tudi ugledno založbo, je nadgradnja zvoka seveda pričakovana. Najopaznejša razlika je, kot omenjeno, v novem članu. Dodatna kitara je pomagala skupini obogatiti zvok in dodati kompleksnost plastem. Nova je tudi tehnika uporabljanja tišine. Second Rhythm se poigrava s trenutki popolne odsotnosti zvoka, ki pomaga kasneje izostriti hrupnejše trenutke. Hkrati nameni poslušalcu moment odmora in vokalom ponudi mesto pod žarometi. Tako v preteklosti kot ponekod na novi izdaji se namreč pevkin glas zlije z ozadjem in vstopi v stransko vlogo. Konec koncev je skupina z novo izdajo sigurno pokazala velik tehnični napredek, hkrati pa je njihova osnovna zvočna linija – na veselje vseh zvestih poslušalcev – ostala zvesta svojim koreninam.