DRIVE-BY TRUCKERS: ENGLISH OCEANS

ATO, 2014

Mesto Athens v Georgiji zaradi prispevka svojih glasbenikov že od sedemdesetih velja za »Liverpool ameriškega juga«. Ker je tudi veliko univerzitetno mesto, ni nenavadno, da so od tam že konec sedemdesetih prodrli odlični new-waveovski razplesanci The B-52's, ob veliki podpori študentskih radiev pa so že na začetku kariere močan zalet dobili tudi R.E.M. Po razpadu slednjih pa so rockovsko plamenico Athensa prevzeli dobrodušni »tovornjakarji«, Drive-By Truckers.

Gre za avtorsko izjemno močno skupino, ki je na sceni vse od leta 1996. Njen glavni člen predstavljata Patterson Hood in Mike Cooley, oba kitarista in izmenična vokalista v bendu. Sta edina, ki sta v bendu od samih pričetkov. Kritiki so jim hitro prilepili etiketo alternativnega countryja, katerega scena je bila konec 90-ih na vrhuncu. V svojem bistvu pa so predvsem koreninski rock bend, ki črpa iz bogate tradicije ameriškega rocka, po zvoku in načinu podajanja zgodb pa bi lahko bili tudi manjkajoči link med Neilom Youngom in njegovimi Crazy Horse na eni ter še dandanes kralji rocka ameriškega juga – Lynyrd Skynyrd - na drugi strani. Prav njim in mitom okoli njih so leta 2001 v celoti posvetili konceptualni album »Southern Rock Opera«, pa tudi sicer uleti treh kitar v pesmih Drive-By Truckers niso redki. 

Skupina ima zelo dobro razvit občutek za razvijanje zgodb o malem človeku, o njegovih težavah in strahovih, trudijo se predstavljati pozitivne vrednote ameriškega juga in hkrati razbijati predsodke o prebivalcih kot zabitih redneckih in rasistih. Znajo se zapičiti v republikance in njihove z razumom skregane medijske spine ali pa napisati tri pesmi o nekem lokalnem šerifu in jih uvrstiti na ploščo. 

Glavno avtorsko težo je v preteklosti nosil Hood, s pesmijo ali dvema se mu je pridružil tudi Cooley. Med leti 2002 in 2008 je nekaj priložnosti dobil tudi Jason Isbell, vendar je zaradi težav z alkoholom dobil nogo. Mimogrede, frajer se je pred leti pobral in lani izdal krasen, izjemen, samokatarzični album »Southeastern«.

Glavna razlika med ostalimi devetimi ploščami Drive-By Truckers je v tem, da je album »English Oceans« prvič avtorsko uravnotežen, saj jih med trinajstimi skladbami kar šest pripada Cooleyju. Mislim, da je prav zaradi tega plošča dobila dodaten kreativen pospešek, pesmi obeh avtorjev se lepo prepletajo in delujejo kot brezhibna celota. Na nekaterih prejšnjih ploščah so znali biti na trenutke tudi dolgočasni. 

Tudi bend, ki se je tokrat ustalil v postavi Brad Morgan - bobni, Matt Patton – bas in multinštrumentalist Jay Gonzales, s Hoodom in Pattersonom seveda, zveni kompaktno, toplo in z izjemno notranjo dinamiko. V enem od intervjujev je dejal, da na »English Oceans« nikakor niso želeli komplicirati in da so želeli ustvarjati pesmi preprostejših, bazičnih rockovskih struktur. 

Rezultat je trinajst pesmi, posnetih z njihovim dolgoletnim producentom Davidom Barbom, ki je kariero začel kot sodelavec Boba Moulda v skupini Sugar na začetku 90-ih. To se pozna tudi na plošči, saj je uspel obdržati avtentičen, »živi« zvok, še vedno dovolj robat in mehko distorziran.

»Shit Shots Count« odpira album kot nabildana rokačina in z dodatnimi pihali zveni kot kombinacija benda Son Volt in Rolling Stonesov iz ere Exille On Main Street. Na »When He's Gone« malenkost popustijo tempo in padejo v atmosfero Crazy Horseov. Na »Primer Coat«, prelepi pesmi srednjega tempa, padejo v krasen emocionalni moment, ki je oblit s finim kitarskim prepletanjem in diskretnimi orglami. Več kot šestminutna »Pauline Hawkins« je kompleksnejša skladba, ki vtis o plošči še izboljša. Tudi nadaljevanje pripada podobnemu điru, nekajkrat pa padejo tudi v baladno, polakustično razpoloženje. Posebnost je tudi country valček »Natural Light«, ki bi ga na kakšno svojo ploščo verjetno uvrstil tudi Willie Nelson. Album zapre prelepa, atmosferična polbalada »Grand Canyon«.

Čeprav je bila kariera Drive-By Truckers kar turbulentna, s par vzponi in padci in številnimi rotacijami glasbenikov, pa bi v skupni diskografiji benda res težko našli slabe momente. Po celotnem vtisu, ki ga zapušča plošča »English Oceans«, pa lahko zaključim, da ta sodi med najboljše izdelke ekipe s ponosnega ameriškega juga.