Duma: Duma

Nyege Nyege Tapes, 2020

Že ko pogledamo naslovnico albuma, ki ga bomo nocoj poslušali, lahko sklepamo, da bomo imeli opravka z nekakšno glasbeno mesarijo. In res. Kenijski duo Martina Khanje, poznanega tudi kot Lord Spike Heart, in Sama Karuga je z novim projektom Duma in istoimenskim prvencem sestavil krvavo, hardkorovsko morijo. Glasbeno pa je ta nekaj, kar si je kljub slikoviti naslovnici vselej težko predstavljati.

Oba člana zasedbe prihajata z obetavne deathcore in death metal scene v Keniji, specifično iz bendov Lust of a Dying Breed in Seeds of Datura. Oba benda razsajata z atmosferičnimi deathmetalsko izklesanimi godbami z občasnimi vložki elektronskega hardcora. Nobena izdaja teh bendov pa po intenzivnosti in sonični mizeriji niti približno ne doseže glasbe z nove plate dvojca Duma. Temu je morda najbližje izdaja Pyramid Entities prej omenjenega benda Lust of a Dying Breed, predvsem s podobno ritmično podlago, ki potresava z razsekanim industrijskim topotom. Poudarek torej na podobno, namreč, tudi kar se splošne glasbene inovativnosti tiče, gre album Duma dosti dlje.

Glasba na albumu ima očiten priokus nihilizma, sicer tipičnega za ekstremne podžanre metala, kot sta death in doom metal. Glede na glasbene korenine obeh članov benda to ni nič presenetljivega. Štos je v tem, da muzika z nihilističnim poslanstvom velikokrat izpade pretenciozno, v primeru Dume pa temu nikakor ni tako. Podobno je z grobostjo in intenzivnostjo v glasbi. Dostikrat se denimo zdi, da je glasbeni izraz absurdno intenziven, a brez kakršnekoli sporočilne vrednosti. Martin Khanja in Sam Karugu pa s hibridno elektro-akustično produkcijo in pretehtano dinamiko ritma ter silovitostjo tovrstno krutost prelevita v surovo odkritosrčnost.

Album se začne s komadom Angels and Abysses, in sicer dokaj nedolžno, z lahkotnim peketom konga bobnov. Ta se prav kmalu potencira v manično ritmično tvorbo akustičnih bobnov in brzostrelskega sintetičnega topota. Pod ritmičnim truščem najdemo atmosferične drone linije, ključne pri ustvarjanju distopičnega soničnega prostora, ki ga album kot celota oblikuje. Ti zvoki, včasih kitarskega, včasih sintesajzerskega izvora, so kljub enostavni strukturi silno bogati. Na trenutke popolnoma prevladajo nad distorziranim šundrom in s tem plošča postane nekaj bistveno bolj izvirnega od tipičnih plat s hardkorovsko nalepko. Ne gre torej preprosto za konstanto in glasno glasbeno lomljenje kosti. Določeni komadi delujejo meditativno, skoraj šamansko, takšna sta The Echoes of the Beyond in Pembe 666. Slednji je po svoje še ekstra poseben, saj ga spremlja recitacija verza iz Razodetja v svahilščini: »Tedaj sem videl: na sredi med prestolom in štirimi živimi bitji ter starešinami je stalo Jagnje, kakor zaklano, in imelo je sedem rogov in sedem oči …«. Še bolj srhljiva pa je samoumevna narava same recitacije. Ta je tako hladna in brezčutna, da jo težko spremljamo, ne da bi se malo stresli.

Na plošči mnogokrat presenetijo zanimivi žanrski preseki. Denimo v komadu Omni, ko skorumpirano elektronsko streljanje kar naenkrat preide v nabrit trap beat. Ali pa ko se kaos industrijskih glitchev v Sin Nature spremeni v pravo zloveščo tehno uspešnico. Kot smo že omenili, plošča efektivno namlati naše kosti. Tu moramo absolutno izpostaviti komad Lionsblood, ki nam jih, milo rečeno, pošteno nalomi. Nečloveški ritmi konga bobna na hreščeči nojzerski podlagi se stopnjujejo in na koncu postanejo skoraj enovit zvočni zid, ki nam bobniče raztegne do nevarne skrajnosti. Vokale, ki so prav tako ključen del bendove sonične palete, na vseh komadih prispeva Lord Spike Heart. Ti se gibljejo od globokega rjovenja pa vse do visokih, hreščečih krikov in potrdijo tisto iskreno frustracijo, ki jo album seva.

Duma je vsekakor plošča, ki kliče, da jo poslušamo več kot enkrat, saj je že samo zaradi res široke diverzitete zvokov težko verjetno, da jo bomo dojeli že ob prvem poslušanju. Dejstvo pa je, da bo kljub raznolikosti in pristnosti sama intenzivnost ter silovitost določenih trenutkov na albumu sigurno odvrnila mnoge poslušalce. Ja, taka ostra glasba je mogoče res za tiste malo posebne. Tiste z unikatnim in prefinjenim okusom za glasbo. Tiste, ki jih med poslušalci Radia Študent gotovo ne manjka.