DVA: Nipomo

HomeTable/Northern Spy, 2014

DVA sta Bára in Jan Kratochvil, sestra in brat, predvsem pa nekonvencionalni pop-folk dvojec iz Češke. Po njunih besedah namreč res ustvarjata pop glasbo, ki bi se idealno vrtela na neobstoječih radijskih postajah. V svoji osnovi pa sta DVA občutljiva, žanrsko eksperimentatorska multiinštrumentalista. 

Kljub kratki ustvarjalni zgodovini je njun opus izdaj po številu in polnosti prav impresiven, saj venomer prehajata med mejami stilov. Njuno poslušalstvo je bogato glasbeno pokrajino dvojice prvič ugledalo v malodane kuhinjski DIY založbi HomeTable, ki je služila za izdajo demo prvenca Kapitán Demo. Pod njenim okriljem še vedno ustvarjata predvsem glasbeno podlago za teater, velikega uspeha pa sta bila deležna tudi z izdajo prominentnega soundtracka za indie igrico Botanicula, ki je pobral kar nekaj nagrad. V glasbenih vodah sta komercialno bolj znana po studijskih albumih Fónok ter HU, ki sta bila izdana pri založbi Indies Scope. 

DVA dejansko ni mogoče klasificirati, saj neprestano dopolnjujeta svoj že obstoječi kolaž popa, kuhinjskega beatboxa, tanga, kabareta, radijskega hrupa in cirkusa. Navkljub težki opredelitvi njuna godba z veseljem stavi na adut, da sta zvočno morda nenavadna, vendar popolnoma dosegljiva.

Takšnemu vzorcu na primer sledi ali pa tudi ne sledi njun novi album Nipomo. Na prvi posluh se plošča s primernim podnaslovom »Kako preživeti zimo« sliši kot osvežilna glasbena uvertura v poletno jutro. V simpatične in lahkotne melodije sta na primer vtkala veliko terenskih posnetkov morja, igranja ping-ponga, hoje po snegu in travi, ki jih spremlja Bárino harmonično prepevanje. 

Vse lepo in prav, če se albuma ne bi držala senca nedefiniranosti oziroma tistega, čemur bi lahko rekli »prehitro sklepanje.« Iz slišanega namreč sprva ni razvidno, da je Nipomo kompleksen projekt. O večplastni in kritični duši albuma izvemo šele po poglobljenem brskanju za avtorskimi opisi plošče. Da singel 'Mulatu' pravzaprav nosi socialno tematiko konformizma, verjetno ne bi vedeli, če si ne bi ogledali tudi spremljajočega videa. S tem sta DVA presegla svojo mejo ugodja, saj je kritičnost pravzaprav precej nenavadna za njuno glasbo. Po drugi strani pa se poslušalec s takšno informacijo poslušanja loti povsem drugače. 

Album torej zahteva bolj zbrano poslušanje in po večkratnem vrtenju morda odkrijemo večplastno zaveso kompleksnih kompozicij, v notranjosti posamezne pesmi pa njeno bistvo. Poudarek je na 'morda', saj je slutiti, da je bilo v avtorskem delu veliko preveč igrivosti, da bi morali glasbo zasedbe DVA jemati preresno. 

Zasnova albuma ostaja znotraj njune priljubljene sfere soundtrackov, zaradi katere se ne obremenjujeta preveč z glavo in repom. Tok pesmi se torej lahko spreminja brez vrstnega reda in s tem dopušča ustvarjanje novih vzorcev poslušanja. Od naslovne skladbe 'Nipomo' do zaključne 'Vespering' je dvojec orisal raznolika zvočna čustva, ki se med seboj, kot tudi znotraj posamezne skladbe, spreminjajo. Vsak komad na ta način predstavlja zaključeno celoto znotraj zaključene celote. 

Album Nipomo je po svoje izredno kompleksen, če ne zaradi česa nerazumljivega, pa zaradi uporabe vseh možnih vsakodnevnih zvokov, barvitih kompozicij, terenskih podlag ter vokalnih harmonij. Po drugi strani pa sta ta DVA ustvarila izjemno duhovit in lahkoten album. Kompleksen in nenavaden, vendar popolnoma dosegljiv.