EARL SWEATSHIRT: I Don't Like Shit, I Don't Go Outside

Tan Cressida / Sony, 2015

Pred leti močno izpostavljena in čislana raperska druščina Odd Future, pod okriljem Tylerja, the Creatorja, je z leti izgubila svoj začetni zalet in skorajda v kompletu nekako pričakovano izpuhtela. Od njih so ostali zgolj čudna verzija Tylerja, the Creatorja, pevec Frank Ocean in vse bolj od ekipe oddaljeni in vsekakor najbolj nadarjeni člen ekipe, Earl Sweatshirt, ostali člani pa so se en za drugim izgubili v povprečju.

Ekipa Odd Future je na svojem vrhuncu svojo ikonografijo gradila na krilatici „Free Earl“, saj je njihov najbolj rapersko sposobni člen kar naenkrat izginil. Kasneje se je izkazalo, da je Earl za leto dni odšel v šolo za problematične mulce na Samoo in se vrnil precej drugačen, kot je tja odšel. 

Danes 21-letni Earl se je na sceno prebil kot 15-letni agresivni fantič. Že pred dvema letoma je z albumom „Doris“ načel zelo inteligentno in močno introspektivno zgodbo razgledanega ter odraščajočega mladeniča, ki ga tarejo različni problemi, s katerimi se odkrito spogleduje pred poslušalci. V kolikor je bila Doris vsaj za silo narejena v stilu prilagajanja poslušalstvu, je njegov letošnji, praktično nenapovedani album „I Don't Like Shit, I Don't Go Outside“ veliko bolj črnogledo, antisocialno nadaljevanje Doris, v katerem nas Earl popelje še globlje v potrto nedrje neudobja in neugodja svojega odraščanja. Povsem depresivno, temačno, hladno, mračno, odmaknjeno in emocionalno zlomljeno besedilno zasnovo brezkompromisno in zelo osebno razkraja na koščke ter jo streže poslušalstvu brez kančka všečnosti in olepševanja. 

Samoekspresiven in nihilističen občutek praznine se občasno pretaka v ekstremistična prevpraševanja odraščajočega osebka z razmišljanjem, ki pa je v mnogih pogledih zelo odraslo. Že sam naslov albuma „I Don't Like Shit, I Don't Go Outside“ odlično implicira na razočaranje v zunanjem svetu in zapiranje vase, kar se kaže tudi v naboru tematik. V njih se sooča z občutki nezaupanja, tesnobe, osamljenosti, nepravega prijateljstva, paranoje, nezmožnostjo prave ljubezni, spregovori pa tudi o vsakodnevniku sveta pomirjeval, pomoči pri plačevanju najemnine svoji mami in o svoji nesigurnosti interakcije z njegovimi privrženci ter slavi. V besedilih in življenju išče svoj prostor sreče in domačnosti, kjer se bo počutil dobro, nekakšen prijeten dom, v katerega bo zaupal in kjer bo realnost zamenjala zablode ter mukotrpne iluzije s pozitivo.

Zelo osebno in razgaljeno predajanje svojega življenja poslušalcu je globoko prežeto s psihologijo, pri čemer pa Earl nerad generalizira in raje izvaja nekakšno samoanalizo oz. samoterapijo. Depresijo in nevero okrog sebe še poglablja s tematikami izgub najbližjih, kar spremlja močno atmosfersko zgrajena, temačna, minimalistična in turobna podlaga, ki sama po sebi ni nič posebnega in je precej enozvočna ter mestoma dolgočasna, a v kontekstu albuma odlično pričara občutke protagonista. V miksu lo-fijevskega albuma, ki ga je razen v enem primeru v kompletu sproduciral kar sam Earl pod imenom randomblackdude, so ostale podlage skrite nekje v ozadju, poudarek pa je na močno prezentnih raperskih delih, ki se vijejo nad počasnimi in zaprašenimi jazz loopi, empatičnimi basi, zamegljenimi in fragmentiranimi klaviaturami, občasnimi glitch momenti in splošnim vtisom melanholije, nemoči in brezizhodnosti. 

Album „I Don't Like Shit, I Don't Go Outside“ je marsikoga pritegnil že z naslovom in naslovnico, ki ciljata na temačno vsebino tega polurnega izdelka. Earlova moč se skriva v tem, da tokrat za razliko od Doris sploh ne poskuša ugajati poslušalstvu. V svoji maniri z nejasnimi, motnimi in depresivnimi podlagami, slonečimi na otožnih in emocionalnih tonih, iskreno in pošteno predaja svojo praznino, bridkost in melanholijo. Atmosfersko je mladi raperski genij nazorno zaobjel stanje, v katerem je, in ga nadgradil z odličnimi teksti, ki jih je popeljal še malce globlje kot na prejšnjem albumu in jim dodal tehnično izvrsten tok besed. Earl v celoti je trenutno morda celo najboljši raper na sceni, ki pa mu neprilagodljivost publiki in zaenkrat še malce nedodelano klepanje podlag, še ne dajejo pravega mesta v svetu hiphopa, čeravno gre za elitnega raperskega klepetača, požvižgajočega se na industrijske norme in raperske zakonitosti.

Vsekakor doslej najprepričljivejša raperska plata leta, kjer Earlu enakovredno sledijo tudi gostje na albumu, in sicer skaterska legenda Na'Kel, nadobudni mladenič Vince Staples, ki nam je lani pričaral izjemen ep "Hell Can Wait" ter Wiki in Dash.