EIGHTBOMB: HIGH HEELED DEVIL

Martin's Garage, 2018

V petek se bo v Orto baru zgodilo praznovanje svojevrstne obletnice. Deset let obstoja in izdajo petega albuma bodo praznovali prvaki slovenskega rockabillyja Eightbomb.

Zakaj je ta obletnica tako svojevrstna? V prvi vrsti zato, ker gre za deset let obstoja benda, kar je mnogo več, kot so pred njimi zmogle druge slovenske rockabilly zasedbe. Še toliko bolj pa tudi zato, ker so se Eightbomb pred dobrima dvema letoma srečali s tragedijo, ki bi pokopala marsikatero zasedbo. Zaradi srčnega infarkta so izgubili kitarista Louja, ki je bendu pomembno prispeval kot tekstopisec in avtor glasbe. Ob vsem tem pa izdajajo že peti album, kar tudi ni mala malica. Mala malica ni niti uspeh, kakršnega je bend dosegel v zadnjih letih. Pa ne samo uspeh na domačih odrih, temveč tudi v tujini, po celi Evropi in celo vse do Anglije jim je uspelo priti. V tujini, natančneje v Loujevi rodni Nizozemski, pa so posneli tako danes v Tolpi bumov predstavljeno ploščo High Heeled Devil kakor tudi v živo posneto predhodnico Live at De Melkbus.

Prvi vtis ob poslušanju albuma High Heeled Devil je, da so Eightbomb iz pete brzine predhodnikov Daytona Dynamite in Customized prestavili v četrto, kar albumu odvzame kanček drveče brzine, doda pa močnejši groove in poskočnost. Ampak res kanček, saj so tu še vedno komadi kot Every Kiss ali Killer Babe, čez katere oddrvijo, kot da se resnično bojijo za svoje življenje. Prijetna osvežitev pa je Loujev rahlo hripav, bolj pankerski vokal, ki nastopi s prvima dvema komadoma z albuma Empty heart in Every kiss ter v Lost the fire.

Album tokrat za razliko od prvih treh studijskih plošč Eightbomb, ki se začno bodisi s kitaro bodisi z vžigom motorja, otvarja kontrabas. Matevžev precizen, eightbombovski kontrabas skupaj z Urbanovim stoječim bobnom v komadih ritem diktira natančno kot švicarska ura in ostro kot žiletka, pri čemer Loujeva kitara melodije začini na ravno pravih mestih, Juretov in tokrat tudi Loujev vokal pa poskrbita, da stremence, kladivce in nakovalce v ušesu poleg zadovoljnega poskakovanja tudi zadovoljno predejo.

Delitev vokalov, še posebej dveh tako različnih, znotraj opusa Eightbomb odpira novo dimenzijo pestrosti in eklektičnosti. Čeprav bi za njih prej rekli, da niso čisto običajen rockabilly bend. Vedno so se zdeli razpeti nekje med običajnim neo rockabillijem in punkabillijem, prehitri za ene in prepočasni za druge. S tem, še posebej pa z avtentičnimi glasbenimi aranžmaji so ustvarili popolnoma svojo nišo, ki jo tokrat nadgrajujejo z dvema vokaloma, nekaj skanksterskimi ritmi v Nice Nonetheless in posebnim gostom na zadnjem komadu A Scar.

Da, za zadnji komad so si Eightbomb omislili prav posebnega gosta, ki ni nihče drug kot Jeroen Hammers – vokalist in kitarist legendarne nizozemske rockabilly zasedbe Batmobile. To pa je tudi edini komad na albumu High Heeled Devil, na katerem ni Louja, čeprav ga je prav on napisal ob smrti svoje mame. A Scar je s pomočjo Jeroenove kitare posvečen tudi Louju, čigar prerani odhod pred dobrima dvema letoma je pustil globoko brazgotino. Na srečo pa njegova zapuščina živi in bo živela še naprej v obliki Eightbomb. Kakor bi si definitivno želel tudi sam.

No, avtorica te Tolpe pa bi si želela malo daljši album. Na High Heeled Devil je namreč samo osem pesmi. Super številka za vinilko, a kratka za moderen CD in definitivno prekratka za v avto. Ampak, saj veste – bolje je, da je sladica majhna in dobra kot velika in zanič. Privoščite si jo!