ELECTRIC ELECTRIC: Discipline

Africantape/Herzfeld/Kythibong/Murailles Music, 2012

V Tolpi bumov danes poslušamo Electric Electric in njihovo ploščo Discipline. Francoski trio je pred približno štirimi leti že izdal studijski album Sad Cities Handclappers in današnja plošča Tolpe bumov nadaljuje zvočnost svojega predhodnika, a zdi se, da v bolj eklektični podobi. Slišimo predvsem strnjeno zmes kitarskih tonov in bobnov, med katere pa je vpet zvok elektronike. Kot rezultat dobimo eksplozivno eklektično mešanico, ki se razteza od soničnih poljan do psihedeličnih utripanj in intenzivne poliritmike. Discipline ponudi vokala le za vzorec, v ospredju je namreč neprestano mešajoča se inštrumentalna zvočnost, ki poslušalcu ne ponudi trenutka za lažji posluh.

Kljub tej intenziteti, ob posluhu se zaradi poliritmije lahko za trenutek med asociacijo prikrade bend Mi Ami, nikoli ne dosega njihove v uho vrtajoče nervoznosti. Discipline ostaja plesen, ob začetku pesmi Neutra Tantra se tako lahko spomnimo na ritmičnost Liquid Liquid in njihove pesmi Optimo. Novovalovska ritmika je opazna skozi celotno ploščo, a dodajanje elektronskih zvokov in njihova repeticija album naredita bistveno bolj obarvan z modernejšo, hipnotično, s trensom prepojeno glasbo. Pri tem pa ta hipnotičnost ni lahkotna, da bi se ji poslušalec lahko prepustil. Poliritmičnost in nasičenost zvoka z nenehnimi zvočnimi drobci, ki pesem bodisi dopolnjujejo ali pa razstavljajo in s tem dodajajo nove zvočne preobrate, je namreč očitna značilnost plošče Discipline. Album je vseskozi hiperaktiven, nasičenost in prepletanje zvoka lahko spomnita na ploščo Extra Wow dvojca Nice Nice.

Dicipline dosega stopnjo prepletanja zvoka, kjer je težko določiti mejo med organskim zvokom kitar in bobnov ter elektronskih manipuliranj. Čeprav glasba deluje vseskozi izredno intenzivna, pa premore nekaj mirnejših minut. V pesmi La Centrale tako slišimo zvok, ki tudi zaradi vokala spomni na Caribou in njihov mirnejši zvok, ki je usmerjen vase, v svojo notranjost. V celoti pa se Discipline širi navzven, v nenehnem intenzivnem prepletu glasbenih tokov. Zvočnost je na plošči v veliki meri navita z visokimi toni, ki v kombinaciji z gosto in okrašeno ritmiko poslušalcu dajejo nenehen občutek soničnega kiča. A obstajajo tudi trenutki, ko se album prizemlji, predvsem z bolj distorzirano kitaro, ki umiri tempo plošče. Nekaj takega slišimo v pesmi Discipline in tudi v pesmi xx2, kjer ponovno slišimo vokal, ki je sicer redek pojav na albumu Discipline. A kljub temu je ta prizemljenost le hipna, saj se še ista pesem ponovno nadaljuje v zvočno ritmični intenzivnosti. Njihova umirjenost je bila le privid, ki se ponovno raztrešči na utripajoče fraktalne delce. Pri tej pesmi in tudi pri naslednji se lahko spomnimo tudi na benda, kot sta Trans Am ali Holy Fuck.

Pričakovali bi lahko, da se vseprisotnost zvoka, njegova hiperaktivnost, začne ponavljati in vrteti v lastnem krogu. Prav tako bi lahko bilo možno, da se Discipline brezglavo širi brez kakšne posebne usmeritve. Kaj hitro se lahko pri glasbi, ki skuša biti brezpogojno intenzivna, zgodi, da izgubi svoj smisel. A pri Discipline ni tako. Kljub svoji hiperaktivnosti ostaja osredotočena, zvok ne zvodeni in ne zapade v ponavljanje samega sebe. Discipline se razvija, res je, da je od vsega začetka postavljena v izredno hiperaktivno držo, a njeni preobrati se osmišljajo vedno znova. Navdušuje tudi lahkotnost zvočnih prehodov v posameznih pesmih, obenem pa album deluje kot povezana celota, sliši se kot glasbeni set, kjer se pesmi prelivajo in ponujajo zvočna valovanja. Sonično drveča pesem Summers's Eye proti svojemu koncu doseže vrhunec, ki pa se odlično povezuje z naslednjo Ulysses. Njen začetek lahko spomni na kompilacijo Tradi-Mods, na kateri so predelave bendov, ki spadajo pod etiketo congotronics, torej značilno naelektreno glasbo, ki jo slišimo v Kongu. In ta poliritmični, obenem pa seveda modernejši in z zahodno kulturo obarvani zvok, ki se razteza preko plesne hipijade, punkovske ostrine, novovalovske ritmike in prepletenosti mnogoterih elektronskih vzorcev, slišimo na plošči Discipline.