Eric Copeland: Joke In The Hole

DFA, 2013

Obstaja cela paleta različnih glasb, ki od poslušalca zahtevajo različne načine poslušanj. Od skoncentriranih in zbranih momentov pa do bolj ležernih poslušanj. Glasba torej ni oddvojena od preostalega sveta, ampak se razume v odnosu do poslušalca in okolja, v katerem jo posluša. Ta vidik nas zelo približa v svet psihoaktivnih drog, kjer velja pravilo drug, set, setting. Kar pomeni, da se učinek droge vedno meri v odnosu substance in njenih karakteristik, uporabnika in njegovega osebnega psihofizičnega stanja ter okolja, v katerem se nahaja. Podobno lahko rečemo, da na celoten učinek glasbe vpliva tudi poslušalčevo trenutno stanje zavesti ter okolje, v katerem jo posluša. Tako se določena pesem sliši različno, če jo poslušamo po napornem dnevu, na zabavi ali pa na sončni peščeni plaži. Enako ima določena substanca različen učinek glede na to, v kakšnem stanju smo in kje jo zaužijemo. Če bomo kokain recimo vzeli ob samotnem večeru, bomo naredili napako, saj bi veliko boljši učinek imel ob veseli zabavi ali pa na kakšnem poslovnem sestanku. In lahko rečemo, da podobno pravilo velja za glasbo, ki ni ločena od ljudi in okolja, v katerem jo poslušajo. Tako obstajajo pesmi, ki jih je preprosto prežvečiti ob prijetnih večerih, spet druge kar kličejo po poslušanju ob poležavanju pod kokosovimi palmami, tretje pa najbolje spadajo v podivjano žurersko okolje.

Enako se pri Ericu Copelandu in njegovem samostojnem albumu Joke In The Hole zdi, da plošča kar kliče po določenem okolju in stanju zavesti poslušalca. Verjetno bi se glasba današnje Tolpe Bumov najbolj vključila v žurersko okolje, medtem ko je poslušalec že pod konkretno dozo alkohola in mešanico različnih substanc. Govorimo namreč o zvokih, ki so slišati, kot da so pomešani med seboj, a ta čorba različnih tonov se na nek čuden in nejasen način med seboj povezuje in ustvarja povezano, a vedno zamegljeno glasbeno sliko. Saj uvodna pesem Rokzi vsebuje stalno ritmično shemo, obenem pa se skozi njo zvijajo različni posemplani zvoki, ki  izkrivljajo podobe in dodajajo nejasen pogled, ki se tako kot pri pijanosti sestavi z določenim časovnim zamikom. Pri tem pa ne gre za subtilno plastenje zvokov. Eric Copeland, ki ga drugače poznamo skozi Black Dice, v glasbo posega nasilno, sčasoma se zdi, kot da bi nekdo vrtel gumb na radijski postaji, tako da za trenutek v pesem vskoči druga frekvenca. 

Dobršen del albuma Joke In The Hole je tako sestavljen iz globokih, dubovskih zvokov, ki se pačijo in izkrivljajo, medtem, ko se med seboj mešajo poliritmično medsebojno zaletavajoči ritmi. Pri tem pa Joke In The Hole ni slišati raztreščeno, temveč bolj zakrivljeno in opletajoče. Kljub temu plošča zaradi poliritmije in stapljanja različnih zvokov deluje plesno, pri tem pa pesmi velikokrat spomnijo na glasbo afriških godb, kot recimo Tinkerbell spomni na kompilacijo Tradi-Mods Vs Rockers, kjer različni zahodni glasbeniki preoblikujejo glasbo Congotronics. Tako se Joke In The Hole nahaja na presečišču klubske scene, afriške glasbe, predoziranj različnih substanc ter zvokov, ki spomnijo na video igrice. In ko smo pri video igricah, pripomnimo, da je album slišati zafrkljivo in humorno popačeno. 

Joke In The Hole kljub popačenem stanju zavesti ohranja določene fokusne točke, ki pomagajo ohranjati smer skozi spreminjajoče se zvoke. Tako nas pri pesmi Grapes usmerja zvok kitare, ki kot nasprotje spreminjajoči se zvočni sliki ponuja preproste in predvidljive korake. Podobna forma urejenosti in zmedenosti kolobari skozi celotno ploščo, pride pa tudi trenutek streznitve, in sicer pri urejenem in zagruvanem komadu Cheap Treat. A ta urejen plesni korak je bil le trenutek, saj se plošča ponovno zavrtinči okoli svoje osi in pade v izkrivljeno podobo realnosti,