ERIC NORMAND: DATA

Monotype, 2012

Pozdravljeni v sobotni Tolpi Bumov, kjer tokrat poslušamo ploščo kanadskega elektrofonika, basista in izdelovalca različnih glasbil, skladatelja in improvizatorja Erica Normanda. Manj znan,  a po dostopnih informacijah sodeč precej aktiven akter v mednarodnem elektro-akustičnem improvizacijsko-eksperimentalnem bazenu se tokrat predstavlja v posnetih duetih s štirimi različnimi glasbeniki. To so DJ Martin Tétreault, saksofonistka Christine Sehnaoui Abdelnour, trobentač Sébastien Cirotteau in elektronik Mario Gauthier. Sam Normand pa se omejuje predvsem na elektronski del svojega instrumentalnega spektra čeprav lahko v prvi skladbi „Warehouse Sale“ za trenutek prepoznamo nekaj zamazanih basovskih ubiranj.

Podnaslov plošče „Data“ se glasi „lo-fi duets“. To označbo pa moramo razumeti na najmanj dva načina. Prvi, ki je nakazan že na ovitku, se nanaša na dejstvo, da ne gre za redna temveč zgolj enkratna sodelovanja z zunanjimi glasbeniki. Zato jih lahko torej hudomušno označimo kot duete z nizko zvestobo. Hkrati pa „low fidelity“ označuje sproščen in konstantno spreminjajoč pristop do „kvalitete“ oz. nekakšne zvočne „ločljivosti“ uporabljenih materialov. Čeprav gre v veliki meri za „real-time“ generirane zvoke, tako s strani elektronikov kot akustičnih instrumentalistov, pa se zdi, da so Normand in druščina ponotranjili nekaj senzibilnosti sodobnih samplerskih čarovnikov inovativne plesne elektronike, ki se na drzen in kreativen način poigravajo z bitnimi hitrostmi uporabljenih virov.

Samo igranje je precej v skladu z linijo EAI, torej specifičnega izročila radikalnejše elektro-akustične improvizacije. Predvsem v smislu zvočnih odtenkov, grobih prelomov, hrupov in „glitchev“ ter seveda razširjenih tehnik, ki dispenzirajo s konvencionalnimi muzikalnimi nastavki. Potopljenost v dinamike vsakdanjega naravnega, družbenega in strojnega zvočnega – in ne zgolj glasbenega – okolja jasno zaznamuje tako izhodišča posameznih glasbenikov kot tudi njihovo medsebojno interakcijo. V tem smislu izstopa poleg Normanda trobentač Sébastien Cirotteau v komadu „Trompe d'interieur“ ter skladbe „Coin fullum“ in „Figure Skating“ v celoti.

Vendar se dogajanje od tipičnih EAI situacij tudi razlikuje. Čeprav se verjetno ne da točno pokazati, zakaj, pa njihova medigra deluje nekako bolj sproščeno – daleč od striktnih redukcionizmov seveda, a na nek način tudi z morda malo manj tiste avre resnobnosti, ki smo je vajeni. Kakorkoli že, to je zgolj opisni utrinek in ne vrednostna sodba. V svojem karakterju premore material na plošči vsekakor močno suverenost, ki drži od začetka do konca. To pa se zdi, poleg konstantnega preskakovanja različnih informacijskih slojev med prvim in drugim planom, tudi njena osrednja kvaliteta.