Eris Drew: Quivering In Time

T4T LUV NRG, 2021

Od leta 2016 naprej poletne počitnice zame definira Dekmantel, amsterdamski festival elektronske glasbe. O povzdignjeni butičnosti, monokulturnem glasbenem diggerstvu in navidezni unikatnosti dogodka sem že pisala, pa vendar ga pojmujem tudi kot osebno klubsko prebujenje. Za popolno zelenko je bil zaključni set Jeffa Millsa na glavnem odru nedoumljiva magija in prva prepustitev rejverskemu celičnemu organizmu. 

Glasba / Komentar na glasbo

Po festivalih Dekmantel in Dimensions

Analiza stanja trenutnih tastemakerjev elektronske glasbe

Špela Cvetko

 / 5. 9. 2019

V letu 2019 sem se četrtič zapored znašla med kanali, v tistem trenutku prepletenimi s srčno trpkostjo ter rahlo zagrenjeno kritiško dispozicijo do glasbe, od katere sem se počasi odljubljala. To negativno dispozicijo je popolnoma prelomil ritual didžejk, producentk in partneric Octo Octe in Eris Drew, ki sta b2b kuhali piščančjo juho za vse s potlačenimi čustvi, vključno z mano. Nastop na glavnem odru, od katerega sem se zaradi sredinskega, vsehzadovoljivega vajba z leti odmikala, je bil ljudski v najboljšem pomenu besede. Folkovsko rajanje, kot ga predstavljajo srednjeveške freske plesnih kug, je minilo z neumorno telesno motoriko in dobro mero skupnostnega misticizma. 

Blažen, vzhičen, barvit in pester pa je tudi prvenec Eris Drew, poimenovan Quivering In Time, ki ga je izdala pri lastni založbi T4T LUV NRG. Ustvarjalko, ki je na sceni aktivna že zadnjih 30 let, skozi kariero vodi filozofija Motherbeata. Leta 1994 se je na acid tripu prvič spoznala z duhovno, psihedelično, nasploh pa pozitivno ženstveno božansko energijo, ki jo konceptualizira kot zdravilno moč glasbe in občutek ob plesu nanjo. Na dlani se nam tukaj ponuja povezava med Drewinim izkustvom življenja kot trans ženska in Motherbeatom kot prakso, ki naposled privede do samoaktualizacije konkretnega in specifičnega telesa, vendar ideja ne sme biti reducirana na takšno pojmovanje, saj ne gre za končno in predpisano formo. 

Če so rejvi prostori neinstitucionaliziranega spiritualnega doživetja, Drew kanalizira energijo v spreminjanje. Vzpostavlja priložnost za predrugačenje čustvenih stanj, prostor dotika in skupnostni teritorij. Naštete značilnosti klubskih izkušenj porodijo fluktuacijo, znotraj katere najdemo liminalnost, ta pa je pravzaprav srčika Quivering In Time. Album, ustvarjen kot set, sicer formalno ločuje komade, ki potekajo po klasičnem dramaturškem trikotniku, a vez med njimi je dovolj močna, da moramo ploščo nujno razumeti kot avtorsko delo na podlagi pastišne kulture didžejanja. 

V preteklosti je na elektronski sceni kraljevala didžejka in sedanji ekonomski imperativ, da mora skoraj vsaka v tej vlogi nastopati tudi kot producentka, še ni bil aktualen. Razlog za trenutno situacijo je deloma praktičen – lažje je promovirati ustvarjalca z izdajami, s katerimi lahko gre na turnejo – deloma pa ideološki. Izdaja legitimizira glasbenico kot avtorico, tisto, ki ne le vrti glasbo, temveč jo tudi ustvarja. O zgodovinski nepomembnosti poimenskega prepoznavanja ustvarjalk na klubski sceni pričata med drugim tudi fenomen izdaj white label in fokusiranje na posredovalce glasbe, na soundsystem ter njegovo vizualno masivnost. 

Zdi se, da je dolgometražni prvenec najbližje avtentičnemu izrazu ustvarjalke. Njena EP-ja Devotion EP z Octo Octa za Naive in solo EP Fluids of Emotion za Interdimensional Transmissions sta izjemno kvalitetni, a neizstopajoči izdaji, če sodimo po izjemnem številu detajlov in semplov na Quivering In Time. Plošča je precej jasno spoj dveh za Eris najpomembnejših poti, Chicago housea in breakov. Prepletata se torej dve estetiki, upočasnitev in pohitritev, melodije ter ritmike, morda res na nižji ravni kot v didžejkinih setih, a ne pogrešamo večjih stilskih preskokov, saj Drew z izdajo izpolni svojo vizijo glasbe – energije polne gmote, ki ima možnost transformirati naše življenje. 

Konkretneje, sempli se pretvorijo v skladbe, mističen vakuum plošče pa večine od nas najbrž ne bo vodil do eksistencialnih spoznanj, vendar bomo občutili distinktiven PLUR - Peace, Love, Unity and Respect, ki karakterizira midwestern rejv sceno, s katero je odrasla glasbenica. Čeprav recenzentka ne ve, ali je geslo na domači sceni že kdaj slišala izrečeno brez vsaj rahlega pridiha roganja njegovi hipijevski naravi, je empatična esenca načela nenavadno intimna. Quivering In Time poslušajte čimbolj na glas in s celim telesom, sami, v paru, na žuru, žalostni, brezbrižni ali zadovoljni. Plošča vas ne bo pozvala k političnemu potencialu klubske kulture, bo pa služila kot ogledalo trenutnega izkustva.