ERLAND DAHLEN: Blossom Bells

Hubro, 2015

Glasbo izpod prstov Erlanda Dahlena ste lahko že mnogokrat slišali na valovih Radia Študent. Čeprav ima norveški muzikant pod lastnim imenom v našem katalogu le en album izpred treh let, se to ime pojavlja v številnih znanih situacijah, med drugim v sodelovanju z elektonskim duom Xploding Plastix, kot podpora v avant-rock triu Stian Westerhus & Pale Horses, trenutno pa tudi v skupini trobentača Nilsa Pettra Molvaera. Poleg tega naj bi v zadnji četrtini stoletja svoj pečat pustil na okoli 160 različnih albumih, deluje pa na vseh stadijih glasbene produkcije; od improvizacije in aranžiranja do snemanja in zvočne obdelave. Z zgodnjo izdajo svojega drugega solističnega albuma Blossom Bells je Dahlen sicer zaznamoval konec letošnjega poletja, mi pa z njegovo kasnejšo izdajo pri norveški založbi Hubro začenjamo zimsko sezono - kot nalašč za nordijsko godbo.

Že prvi takti Blossom Bells nam izdajo, da se pred nami odvija izrazito tolkalistična glasbena vizija. Prav nič presenetljivega, saj so bobni in tolkala glavni fokus Dahlenovega glasbenega ustvarjanja. Album nadaljuje idejo zgodbe, povedane skozi raznovrstna tolkala, ki jo je začel graditi prej omenjeni predhodnik Rolling Bomber. Starinski Slingerlandov bobnarski set, ki je slednjemu posodil ime, je Dahlen na novi plošči zamenjal za še starejši Ludwigov komplet, spremlja pa ga seveda še celo vesolje raznih muzikoidnih predmetov in napravic, ki tolkalista ločijo od bobnarja; gongi, tam-tami, kovinski in leseni bobni, raglje, ksilofoni, noži in vilice, tipkarski stroj, drone box, pojoča žaga, razne hrupne otroške igrače, kovinski modeli za peko tort, nenazadnje pa tudi unikatna paleta zvončkov, ki je poimenovala tokratno ploščo - ‘blossom bells’. Slednje glasbilo je po naročilu sestavil legendarni ustvarjalec inštrumentov Pete Engelhart, gre pa za kromatični set stožčastih zvoncev, ki so fiksirani na stojalu in urejeni v obliko cveta. Rezultat je zvok, ki leži nekako na geometrijski sredini med zvoki ksilofona, cowbella, agoga in pa Oldfieldovih cevastih zvoncev. Ta zvok na albumu melodično in harmonično povezuje Dahlenove poliritmične tolkalske strukture in pa elektronske zvočne teksture, češnjo na vrh albuma pa doda tu pa tam še kak vpad električne kitare ali pa do neprepoznavnosti procesiran vokalni vsadek.

Dahlenova sicer barvita naracija se na albumu Blossom Bells izjemno hitro odvije - obe strani plošče se namreč skupaj odvrtita v manj kot štiridesetih minutah. Skorajda predvidljivo strukturo komadov prične proga ‘Snake’. Iz podtalnega drona se vzpne nemirno čebljanje po bobnarskem kompletu. Slednje spremlja nov, svetlejši dron, ki nastavi podlago za uvedbo naslovnega inštrumenta - blossom bells. Ravno takrat, ko bi se tipično razvlečen post-rock ponavadi razvil v epsko pulzirajočo simfonijo, pa se Dahlen ustavi in zamenja progo. Sledi energičen ‘Pipe’, ki ga vodi odločna ritmika bobnov in zvonov, uvedeta pa se tudi vokal in električna kitara, ki nosita glavno melodično temo albuma. Prvo polovico zaključi ‘Knife’ z občutnim zmanjšanjem tempa in deja-vujem pojoče žage; taisti interval, ki ga slednja neutrudno ponavlja, je namreč precej na gosto posejan tako po tem kot tudi po preteklem albumu. Druga polovica se prične z nekoliko močnejšim poudarkom na zvočnih teksturah s komadom ‘Iron’, a se že z naslednjim, ‘Hammer, vrne v bolj začrtane post-rockovske vode. V zaključku, ki nosi kar ime albuma, slišimo razsnovo albuma, v kateri pa se je prej omenjeni repetitiven interval predrzno razkomotil do te mere, da že kar štrli ven.

Ob izidu drugega albuma se je težko izogniti konstantni primerjavi s preteklim albumom. To še posebej velja za nocojšnji primer - album Blossom Bells namreč zveni izjemno podobno svojemu predhodniku, tako po strukturi kot po zvočni sliki v kateremkoli danem trenutku. Morda se glasbenega napredka solističnega ustvarjalca ne da meriti v raznolikosti njegovih stvaritev, temveč po razvoju njegovih idej skozi čas - do česar pri Dahlenovem primeru vsekakor prihaja. A vendar glasbenik najtežje okrog prinese svoje poslušalstvo in določene ideje bi se morda vseeno morale kuhati dlje časa, da pridejo na nov nivo in upravičijo ponovno serviranje. Kljub oznaki ‘eksperimentalno’, ki jo bo Dahlenovi novi plošči marsikdo prilepil, gre za sicer razgibano, a precej previdno izdajo založbe Hubro.