Etceteral: Ama-gi

KAPA Records, 2020

V današnji Tolpi bumov se posvečamo debitantski plošči novega odmevnega glasu domače alternative, ki se je že v zgodnji fazi svojega projekta zavedal praznega prostora aktualnih trendov v tukajšnji regiji in potenciala popularnosti muzike, ki jo ustvarja. Lanskega junija je bil duo Etceteral z izdajo svojega demo EP-ja še v sestavljanju svoje prepoznavnosti, vendar je s štirimi skladbami in občasnimi koncerti po domači grudi »že nakazoval ambicijo in potencial, ki ju nudi morebitni širši ali bolj poglobljeni zastavitvi v prihodnosti«. Recenzent digitalnega ploščka se ni motil – že v prvi polovici letošnjega leta sta Etceteral izvedla nekajdnevno mednarodno turnejo vse do Londona in sprejela povabila na nastope po statusno pomembnih odrih v Sloveniji, ki sta jih obogatila s prepoznavno in uveljavljeno VJ-ko Lino Rico. Nastopili so na odru Katedrale Kina Šiška kot predskupina zasedbi The Comet is Coming, nato dvakrat v sklopu 61. Jazz festivala Ljubljana, omenimo pa recimo še povabilo Zavoda Sploh na nastop na Muzejski ploščadi v sklopu kampanje Mi smo #odprti za kulturo. Izid nove plošče Etceteral dokončno potrjuje za eno izmed najbolj nadobudnih aktualnih domačih avdiovizualnih projektov.

Ama-gi, debitantska plošča benda Etceteral, predstavlja zanimanje njenih članov za fuzijo v živo odigranih in programiranih glasbenih elementov. Sintetizator Boštjana Simona – čeprav skoraj dve desetletji stara iznajdba DSI Evolver – se namreč ravna po ritmu bobnov Mareka Fakuča, in tudi vizualne projekcije umetnice Line Rice na koncertih se  odzivajo na potek skladb. Oboje se dogaja tehnično očem precej prikrito, medtem ko ušesa preplavljajo precizno odigrani Fakučevi udarci in zapeljive melodije saksofona Boštjana Simona. V tej fuziji človeka in mašine, akustike in elektronike, se člani Etceteral zelo uspešno soočajo z zelo praktičnim problemom sinhronizacije, s tem pa izpostavljajo določene rešitve za mnoge glasbene ustvarjalce. Četudi se bomo v recenziji v nadaljevanju osredotočili na sveže izdani album, se potencial te zasedbe skriva tudi v tehnološki iznajdljivosti njenih članov, s čemer z lahkoto ovržemo trditev, da zgolj sledijo aktualnim glasbenim trendom popularnega londonskega urbanega jazza.

Besedo ama-gi si je zasedba Etceteral za naslov plošče sposodila iz sumerščine in zanjo stroka ni enotna o njenem pomenu. Dobesedno označuje »vrnitev k materi« ali »povrnitev v preteklo stanje«. V pravnih tekstih je bila največkrat uporabljena v kontekstu opisovanja socialne reforme in jo na podlagi kasnejših zapisov interpretiramo kot odpis dolgov, odpustitev obveznosti ali odpravo suženjstva. Nekatera libertarska združenja so besedo ama-gi uporabljala kot svoj logotip, ker so besedo častila kot prvi zapis koncepta svobode. V kontekstu naslova plošče izraz ama-gi izpade drugače – kriptično, abstraktno, podobno kot glasba, katere zven je zgolj inštrumentalen in brez vokalov. Instrumentarij zasedbe Etceteral je zelo podoben instrumentariju že omenjenega tria The Comet Is Coming, ki ju bomo v nadaljevanju tudi najlažje primerjali: klasičen bobnarski set, zvoki sintetizatorjev zvoka in saksofon. Boštjan Simon za razliko od Shabake Hutchingsa, ki uporablja tenor saksofon, igra na njegovega večjega in težjega sorodnika, na bariton saksofon. Na eni strani njegovi globlji toni poudarjajo odmevnost na štikeljcih, kot je bil denimo nedavni RŠ hit Viking, na drugi strani pa so komadi postavljeni tako, da mu dopuščajo precej široke okvire njegove improvizacije, ki na več mestih zelo popestri ploščo.

Za razliko od obeh plošč The Comet is Coming je Ama-gi manj dramaturška. Na albumu ni ambientalnih pasaž in Fakučevo bobnanje je v nenehnem pogonu, kar se opazi zlasti na daljših skladbah, kot sta Appulse in Telesterion. Ampak takšna je narava plošče Ama-gi: raziskuje meje poliritmičnih vzorcev, pri čemer bi lahko iskali vzrok v izšolanosti glasbenikov – v ospredju so izurjena tehničnost in spretne veščine obeh inštrumentalistov, ki stalno snujeta nove sekvence preigravanja ritmov in melodij, kot se na podoben način recimo zna igrati Jaka Berger z modularnim sintetizatorjem. Še dobro, da se vsaj v tem razlikujeta od britanske zasedbe. Izpostavimo v zaključku še delo Line Rice kot oblikovalke brezbesedne in vpadljive naslovnice albuma, ki bo zaznamovala letošnje leto te zasedbe. V kolikor bodo nadaljevali z zastavljenim pristopom in uporabljali do sedaj usvojeno znanje kot startno točko, imajo manevrskega prostora več kot The Comet is Coming, ki ta stil pilijo že šest let brez pretiranih odklonov.