EUGENE CHADBOURNE & Schroeder: WHO'S

samozaložba, 2018

Tolpa bumov tokrat z eno izmed dobesedno stotin plošč gospoda Eugena Chadbourna, po vtisih in v analih trčenega strica Chadbourna, ki bo v naslednjih dneh spet gostoval na domačih odrih s kar štirimi koncerti v Cerknem, Ilirski Bistrici, Ajdovščini in Ljubljani. Ena izmed stotin plošč je to dobesedno tudi v smislu samoizdanega CD-R ploščka brez pripete faktografije, bognedaj kolofona; ploščka, soočenega z monstruozno diskografijo, včasih tudi desetin plošč na leto, vse od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Eugene začenjal na avant impro sceni New Yorka v poznih sedemdesetih. In edini način, na katerega smo izvedeli za dejstvo, da gre za novo ploščo, letošnji CD-R, je bila informacija s strani glasbenika samega. Tako danes poslušamo ploščo Eugena Chadbourna v sodelovanju z nemškim bobnarjem Schroederjem, domnevno naslovljeno Who's in domnevno izdano letos, najverjetneje v mikro številu za namen promocije aktualne, k nam prihajajoče koncertne turneje.

Mlajšim in z avant muzikami manj seznanjenim poslušalcem je ime Eugene Chadbourne morda neznanka, čeprav gre za ime z dolgim odmevom v našem lokalnem prostoru in v specifičnem prostoru Radia Študent. Chadbourne je namreč eden velikih, četudi malone nasilno slabo kanoniziranih likov ameriške neodvisne scene, vezane na protestne in kritične variante čudaških rockerskih, jazzovskih, blues in country godb, ključnih predvsem v osemdesetih letih, ključnih seveda za dani čas in glasbeni zeitgeist ter ključnih za razvoj alternativne scene v prehodu v devetdeseta leta in kasneje. V njegovi zgodovini boste našli delo z vsemi živimi - od članov v tem kontekstu nezgrešljivih Zappinih Mothersov, do Johna Zorna ali celo Anthonyja Braxtona, in našli boste tudi njegove koncertne pojavitve na Metelkovi in denimo v Cerknem v razponu veliko let. Chadbourne je simbolično ime sveta, ki ga v določenem smislu ni več, sveta, ki ga sodobnost zmede, političnih in protestnih alternativ skorajda ne prenese več, ga pozablja. Chadbourne je tisto, kar pogrešate, ko kritizirate kritično impotenco in brezbrižnost novega sveta, je izrazito političen glasbenik, brezkompromisen, zvest radikalni kritični poti in samotarstvu, ki ga prinaša underground v svojem najsmiselnejšem smislu.

Vendar pustimo ob strani aktualno situacijo, v kateri je Chadbourne za slehernika zgolj eno imed tisočih, v prekernost ujetih entitet kulturne realnosti. Njegovo novo sodelovanje s tehnično dovršenim parom samemu sebi - izvrstnim nemškim bobnarjem Schroederjem - seveda ne zveni drugače kot vrsta izdaj muzik iz Eugenovega cekarja. Tu je seveda - v precej klasičnem smislu, čeravno v lastnem čudaškem okviru - izjemno tehnično igranje obeh virtuozov. Tu je značilni razštelani zvok okorno zajetih situacij živega igranja. In tu so prirejene skladbe, ki so jih igrali Slade, Johnny Cash, Blaze Foley, Bridget St. John in mnogi drugi. In ko se v nekem trenutku že vprašamo, čemu, čemu spet na odrih, v naših ušesih, kje pa so mladi glasovi, na nove, drugačne načine kritični glasovi, novi samonikli glasovi ... nas v trenutku nagovori tudi izjemna moč glasbe, ki jo v tem primeru Chadbourne izvaja s takim, posebno njegovim pristopom, karakterjem, žmohtom žlahtne (samo)ironije. V pesmi Barefeet and Hot Pavements poje po Bridget St. John – People may stare, I don't give a damn, I'm doing fine, just living my life. Za te besede se zdi, da dobro ujamejo duha tokratnega Chadbournovega nabora pesmi, v vsej mogoči dvoumnosti, zatrti potrtosti in večnem osebnem optimizmu ...