EVOL: Something Inflatable

Alku, 2013

Nocoj v Tolpi bumov poslušamo ploščo veteranske zasedbe ekstremne elektronike – trenutno dvojca - EVOL. Danes pa tudi štejemo skoraj leto dni od zadnje recenzentske predstavitve EVOL v našem etru – takrat smo predstavili kratkometražno izdajo Right Nightmare – po odzivih sodeč – nekakšen Rave sesalec, mašino, ki tipično sintetično slinasto rejversko harmonijo razteza najprej do poka, do meje in nato prek, v dimenzije nevzdržnosti in brezkompromisnega teženja, ki šele tako zares zaživi in pokaže kvalitete.

Nocojšnja Something Inflatable seveda nahaja isti prekomerni svet, v njem pa napihuje spet nov specifičen zvok. Roc Jiménez de Cisneros in Stephen Sharp se tokrat zvesto svoji praksi posvetita še eni klasiki zgodnjega odobja plesne digitalne manije - „Poingu“. Vzela sta zgled Rotterdam Termination Source s komadom „Poing“. In ja, prispodoba naslova se v glasbo preriše prav kruto neposredno. Poing poing po-po-poing ... vmes pa igra dinamike računalniško kontroliranih sprožilcev ter percipiranih lastnosti sila enoličnih zvokov, ki pa s časom, ki ga imajo na voljo za vdih in izdih, pridobijo detajle vhodov in izhodov, detajle visoko frekvenčnega srečevanja v stereo prostoru in nenazadnje, detajle psiholoških plastenj interpretacije ter surovega vžemanja pač v izhodišču nasilnega zvočenja.

To je približno to, s čimer gre spremiti novo ploščo EVOL, ki se globljim refleksijam in predvsem raznim mističnim konsekvencam upirata ravno toliko, kolikor bi bilo po njuni praksi pričakovati. Sicer nikakor ni res, da bi duo teorijo zavračal, prej nasprotno. Oporišče ALKU pod vodstvom Jimeneza je resnici na ljubo s svojim širokim izdajanjem glasbe, besedil in drugačnih izdelkov potencialna Meka poglobljenih ljubiteljev ekstremnih muzik. V njuni površinski javni prezentaciji svojega dela tiči le zavedanje sprevrženosti, s katero se tako imenovani univerzalni poslušalec loteva – oziroma bolje – glasno umika takšni glasbeni praksi. 

Načnimo torej le še en problem, ki tiči nekje v srži javne percepcije te in podobnih metodološko in muzikalno izredno fokusiranih muzik. Govorimo seveda o specifičnem bazenu izvajalcev, ki jih lahko kot nalašč imenujemo skozi par izbranih imen z zadnje ALKU-jeve kompilacijske izdaje - Less Lethal vol. 2: Dave Phillips, Goodiepal, John Wiese, KK Null Hecker in seveda Mark Fell, ki smo ga imeli v Ljubljani priložnost videti nedavno kot polovico dueta SND v okviru Sonice v Kinu Šiška. Delna recepcija takratnega izvajanja dvojca je bila neposredno zavračevalna, v tem pa tudi vsaj kanček humorno žaljiva. Povsem preprosto naj paket tovrstnega digitalnega zvočenja ne bi premogel čustvene note. Vendar pa se moramo tu ustaviti in se vprašati: mar našega čustvenega sveta ne zaznamuje nostalgija – denimo gon k „Poing-u“ in ostali zvočni naplavini zgodnjega obdobja elektronskih plesnih glasb(?); mar našega čustvenega sveta ne zaznamuje tudi naporna izkušnja, travma, invazivnost okolja?  Mar našega čustvenega sveta, nenazadnje, ne zaznamuje tudi skupek posebnih osebnih poslušalskih izkušenj, ki so ravno toliko raznovrstne, kolikor nas je takih, ki kdaj kaj poslušamo – in ali ni mar potem povsem samoumevno predvidevati, da lahko kakršnokoli zvočenje, ki ima svoje ustvarjalce in svojo publiko, izzove močan čustven odziv. Ali pa lahko klasifikacijo in definicijo čustvenega vežemo samo na specifična okolja specifičnega ugodja in kičasto prijetnih čustvenih stanj? 

Vendar pa, naj tokrat ta vprašanja pustimo v odzvanjajočem mirovanju in se ne dotikamo perspektivističnih aspektov ter drugih konceptualnih aparatov, ki so nam tu na voljo v teoretsko oporo. Naj bo le opomnik k realnosti gornjih vprašanj. In pa seveda „Poing meltdown“.