EWA JUSTKA: UPSIDE DOWN SMILE

Editions Mego, 2020

Leta 1841 je ameriški esejist Ralph Waldo Emerson v eseju z naslovom Self-Reliance med drugim zapisal: »It’s not the Destination, It's the journey.« Emerson je bil vodja transcendentalističnega gibanja, ki je specifično propragiralo idejo individualnosti, pri kateri posameznikovo življenje vodi intuicija. Uporaba citata izven konteksta, v katerem se izvirno nahaja, je v dotičnem primeru povzročila, da ga pretežno povezujemo predvsem s Pinterest fotkami čudovitih sončnih zahodov in upodabljanjem prijaznih turističnih destinacij na Instagramu. Hešteg osebna rast, hešteg živi življenje v polni meri. 

Ewa Justka s tokrat obravnavano ploščo Upside Down Smile z veliko mero intuicije vodi arsenal ročno izdelanih mašin po poligonu hard techna, nojza in hardcora. Hešteg naraščajoči bpm-i, hešteg želatinasto in hrustljavo. Poljska glasbenica je že dolgo vpeta v britansko sceno elektronske glasbe, na Otok jo je namreč pognal magisterij s področja računalniške umetnosti. Trenutno v Edinburghu nadaljuje študij, v sklopu katerega se osredotoča na zvočno imitacijo, na materialnost zvena in na implementacije tehničnih spremenljivk v dizajnih sintetizatorjev. Justka je klasičen primer plodnega spoja prakse in teorije; je glasbenica, ki ni zadovoljna le z dobrim rezultatom, v njenem delu je namreč proces enako pomemben. A kar njeno novo ploščo oziroma glasbeni ekvivalent seciranja možganov, album Upside Down Smile, naredi tako izstopajoč, je avtoričina igra s senzorično koncepcijo prostora in časa. Dunajska založba Editions Mego torej predstavlja primerno streho za ploščo, ki ne predstavlja striktne ekshibicije acid techno razvrata, kakršno smo slišali na odličnem EP-ju You Are Repeating Yourself, in po drugi strani tudi ne gre za kako dokumentacijo oziroma zbirko različnih živih performansov, ki bi med trajanjem izgubila rdečo nit. 

Na tokratni izdaji se Justka postavlja ob bok ustvarjalcem, kakršni so Mark Fell, Gábor Lázár ali Lorenzo Senni, z nekaj pogleda nazaj tudi v vrsto z Russelom Haswellom ali projektom EVOL. Čeprav je njena izvedba osnovana na sintetizatorjih in efektih, ki jih je razstavljala in sestavljala sama, je njen pristop k uglasbljenju tu skoraj računalniški. Žanrsko prepoznavne kicke, snare in melodije naj bi permutirala - sicer precej ezoterično izraženo - po volji svoje intuicije, nekakšnega šestega čuta. Ponekod jim pusti dihati do skrajnosti še zanimivega, tekmuje s časom, upočasnjuje ali pospešuje posamezne elemente in tako komade tudi znotraj samih kosov segmentira na distinktivne disketne enote. Dialog med digitalnim jezikom v 0 1 0 1 vodi dramaturška struktura nasprotij med izraziteje konceptualno hudimi skladbami in takšnimi, kakršne bi morda lahko slišali tudi na kakšnem rotterdamskem rejvu v devetdesetih.

Naslov albuma in priloženo besedilo, ki glasbo opisuje v maniri negacije, ter pogojno rejverska estetika z vso svojo neumnostjo bi nas lahko hitro napeljali na misel, da je Justkin album le še ena demonstracija ironičnega onaniranja. Vendar ta plošča tudi ne more biti zgolj za zabavo namenjena festivalskemu krogu, ki se šlepa na krilih visokoletečih konceptov. Prej je to igra glasbenega šaha, ki ga poslušalec igra po avtoričinih pravilih, ki pa zares ne obstajajo oziroma izvirajo zgolj iz specifičnega ustvarjalnega momenta, v katerem je izvršila intuitivno odločitev v iskanju sladkega občutka moči nad nečim tako nepredvidljivim, kot je doma izdelan sintetizator zvoka.