EYE: The Future Will Be Repeated

Ba Da Bing!, 2015

Pozdravljeni, v današnji Tolpi bumov se lotevamo novozelandske zasedbe Eye in njihovega tretjega samostojnega dolgometražnega albuma. Gre za kolektiv, ki ima svoje korenine v razgibani in živahni eksperimentalni sceni, ki jo je porodilo in jo še vedno pridno redi obmorsko mesto Dunedin na južnem otoku Dežele dolgega belega oblaka. Govorimo torej o sceni, ki je denimo v osemdesetih izvrgla svoje nemara najbolj znane predstavnike Dead C. Ravno ta omenjena megličasto-kitarska-hrupna zasedba je bila pravzaprav med prvimi novozelandskimi bendi, ki so svoj material izdali pri newyorški založbi Ba Da Bing!, vez med založbo in plodovito sceno pa je močna pravzaprav ves čas in je tako pripeljala tudi do letošnje kasetne izdaje The Future Will Be Repeated. Gre sicer za prvi album Eye, založen pri omenjeni ustanovi, ki med svoje (nekdanje) varovance šteje denimo tudi Beirut, Six Organs of Admittance, Natural Snow Buildings in podobne zasedbe.

Eye se z aktualnim albumom pojavljajo kot tričlanska zasedba, ki se občasno spremeni v kvartet, sicer pa so dejavni nekje od poznega leta 2003. Trenutno jo sestavljajo Peter Stapleton, Peter Porteous in Jon Chapman, vsi pa so tako ali drugače že dlje prisotni nekje na tistemu delu NZ-scene, ki je zelo široko označen za improvizacijskega. Dovoli nam, dragi poslušalec, da se ob tej priliki ognemo razpravi o težavnosti pojma "improvizacija" in jo prihranimo za kakšne druge razmere. Namesto tega se zdi bolj primerno nekoliko dlje pomuditi pri naslovu današnje kasetne oziroma bandcampovske izdaje. 

Naslov The Future Will Be Repeated namreč okvirno zajema nekatere pojme, ki se tako ali drugače manifestirajo v različnih opredelitvah in celo socioloških diskurzih. Najbolj aktualno pride na misel denimo najnovejša knjiga Marka Fisherja Ghost of My Life oziroma njegovo predavanje z naslovom The Slow Cancellation of the Future. V omenjeni knjigi oziroma predavanju priznani pisec oziroma teoretik izpostavi ravno izginjanje prihodnosti oziroma izginjanje same izkušnje časa. Za slednjega pravi, da se vedno bolj sploščuje, vse skupaj pa avtor tesno povezuje prav s poljem bolj ali manj popularne glasbe. V tem kontekstu razpreda dalje, da pravzaprav noben glasbeni trend več ne umre in da je katerikoli glasbeni moment danes le še sam svoj "comeback". Če torej ni ničesar, kar bi sedanji trenutek ločilo od preteklega, ali ne gre torej le še za repeticijo tistega, kar smo si nekoč predstavljali kot prihodnost in kar je hkrati omogočalo identifikacijo s specifičnimi glasbenimi momenti? Morda gre bolj ali manj za naključje, a dejstvo je, da naslov današnje izdaje prav prikladno zaobjame omenjene Fisherjeve misli. 

Na albumu iz današnje Tolpe bumov se je sicer znašlo 6 skladb, ki so bile posnete v živo, kar jim nedvomno daje pečat aktualnosti in, no ja, živosti, sicer pa se albumska tvarina, podobno kot pri prejšnjih izdajah zasedbe navezuje predvsem na zdaj tiho in potem malo glasnejše brnenje nekje med melodijami in negotovim nizkim truščem, ki se sem in tja sprevrže tudi v škripanje v višjih registrih. Priča smo medsebojnemu delovanju kitarskega hrupa, ki je zdaj hrapav in distorziran, zdaj nekako meglen, mrzličnih tolkalskih delov, ki se borijo tako s cefrajočimi kitarami kot z elektronskimi curki, vse skupaj pa se ves čas nekako drži na robu resnejših izbruhov hrupa. Kljub temu, da gre za žive posnetke, bi albumu težko prilepili zgoraj omenjeni improvizacijski pečat, vsekakor pa je med kompozicijami dovolj prostora, da delujejo sveže in nekako vznemirljivo kljub precej izraziti dronerski osnovi, ki obnavlja nekako ustaljene podstati žanra. Zasedbi Eye in albumu The Future Will Be Repeated bomo sedaj prisluhnili v celoti.