FAT WHITE FAMILY: SONGS FOR OUR MOTHERS

Without Consent, 2016

Danes se v oddaji posvečamo novi izdaji kontroverznih Londončanov Fat White Family, ki so že po svojem debitantskem albumu Champagne Holocaust iz leta 2013 poskrbeli za nekaj čudenja v glasbenem svetu. Če se komu zdi, da je povezava rock'n'rolla in drog zlajnana zgodba, ki je bila pri večini bendov vedno prisotna, to za Fat White Family sploh ni vprašanje. Zakaj bi se za vsak nastop pretvarjali, igrali, zadrževali in se uglajeno vedli, če stvar na koncu ni pristna. Zlaganosti londonski zasedbi res ne moremo očitati. Brez zadržkov priznajo, da jemljejo droge, ki jim pripisujejo zasluge tudi za dobro mero kreativnosti. Po dobrih petih letih obstoja so se znašli na Lettermanu pa tudi na festivalu Glastonbury. Še vedno pa obstajajo prizemljeni in poleg Sleaford Mods skrbijo za svežino angleške scene s »punk attitudom«.

Konec januarja je zasedba izdala svoj drugi album, imenovan Songs For Our Mothers, pri svoji neodvisni založbi Without Consent, ki med drugim pokriva tudi blues reizdaje. Z novim albumom so Fat White Family še bolj provokativni in od prvega do zadnjega komada v besedilih testirajo poslušalca. Album je koproduciral Sean Lennon, pri katerem so vse skupaj tudi posneli in v studiu sredi New Yorka uporabljali opremo, ki je bila še last Beatlov.

Album se začne s prvim singlom »Whitest Boy on the Beach«, v katerem se lo-fi rock skozi ponavljajoče se kitare prelevi v krautrockerski izlet. Kot je povedal pevec Lias, je navdih za besedilo dobil pri Laibach. V besedilih na albumu pokriva kar nekaj tabu tem. V zadnjem komadu Goodbye Goebbels opisuje ljubezensko pismo, ki ga Hitler napiše za Goebbelsa, v razigranem komadu Satisfied v črnem humorju opisuje stradanje Prima Levija v Auschwitzu in v komadu Hits, Hits, Hits zvezo med Ikeo in Tino Turner ter njune probleme. Glasbeno sicer manj razgiban kot prvenec, pa vendar z bolj polnim zvokom novi album prehaja od »šlager valcerja« When Shipman Dies do gruvajoče ritem sekcije iz Tinfoil Deathstar in zadrogirano razvlečene Duce, ki deluje že skorajda industrial.

Čeprav londonski provokatorji na živih posnetkih zvenijo razglašeno predvsem v petju, verjetno še vedno spadajo med tiste bende, ki jih treba videti v živo, saj se na novem albumu prav petje skriva za odlično produkcijo in ves ta »jebiveter attitude« izpade poceni. Je pa treba priznati, da so s svojo kombinacijo črnega humorja in nacističnih tem, zmešanih s svojimi seksualnimi halucinacijami, Fat White Family poskrbeli za še eden izzivalen album.