fatherfigures: Any time now​.​.​.​And high time too

samozaložba, 2021

Za razliko od nekaterih zasedb, ki nas s svojim glasbenim udejstvovanjem zavedejo o izvoru in poreklu svojega ustvarjanja, za današnje protagoniste osrednjega kritiškega termina tega ne moremo trditi. Fatherfigures se namreč vonja že od daleč. Duh bogate otoške tradicije, ki je enkrat bolj, drugič manj odkrita, vsebuje vse glavne komponente, napojene iz punkovsko sorodnih derivatov tamkajšnjega Otoka. A prvenec kvarteta je daleč od enoličnega, je dovolj korajžen in premalo zbledel, da bi ostal prezrt. Očetovske figure prihajajo iz predmestja Leedsa. Uraden začetek benda sega v leto 2018, ko so Jock, Chris, Paul in Doug iz same nuje sestavili formacijo, ki je zakrivila danes obravnavani album Any time now…And high time too, zraven pa kot bonus objavili še album remiksov pesmi, imenovan kar Lockdown remixes. In če prvi jasno poganja iz kitarsko naperjene glasbe pretežno postpunkovske nravi domače dežele, potem je album predelav definitivno neizbežno ter angleško-sintetičen, z vsemi triphoperskimi, elektro-industrialnimi ter dubovskimi posegi. Album remiksov skratka ne dela prav nobene krivice njihovemu debiju. 

Any time now…And high time too je razporejen na štirinajst komadov, ki kljub lastnim utorom na dan hočeš nočeš prikličejo nebroj navezav iz zgodovine angleškega, vse naokrog punkerskega razvoja. Predstavitev večobraznosti zasedbe stoji nad nekaj šepajočimi komadi, ki bi lahko ogrozili potek albuma in ga privedli do monotonega. Muzanje med postpunk sintetiko in vnosom organskega strunarskega zanosa prehaja gladko in brez gub prehodno, kar pa ostaja skupno vsem komadom, je posredna naelektrenost, ki z vsemi upogibi pogosto deluje nezavedno iz ozadja. Tukaj so z dubom cepljene postpunk ekspanzije v stilu PiL, kot denimo v pesmi Polythene embrace, gotsko rockerske morbidnosti komada Hissing, ki naredi še Joy Division vesele. Postpunkovske pozitive se nahajajo v gangoffourovskem primežu komada Think about it, Deadly Serious pa nosi duh Iana Duryja in njegovih Blockeadsov. Mešana aranžmajska paleta je najbolj očitna v Dougovem vokalnem servisu, ki se lahko spreminja vse od nergavega laježa v pesmi Brush in potuhnjene priljudnosti v melodičnem Landing do bauhausovskega darkerskega pridiganja v A mere transaction. Vsaka sprememba vokala spremeni tudi ostali inštrumentarij, ki poleg postpunkovske ritmične militantnosti, darkrockovske črnogledosti in novovalovske spevnosti refrenov nemalokrat zapade v še dodatno prevetrenost s krajšimi postanki v psihedeliji, kar ni ravno pogost manever angleškega podtalja. Tam nikoli ne ostane prav dolgo, da ne bi izgubil neposrednosti in ostrine.

Fatherfigures s prvencem nakazujejo spoj mnogih odvodov angleške kitarske glasbe. Postrežejo z dovolj lastne identitete, da zahtevajo večkraten posluh. Gostobesedno besedičenje, navidezna medlost, ki to ni, razgrajaška vročekrvnost ali temačna ravnodušnost, ulovljiva melodičnost - vse skupaj izkazuje pripadnosti. Any time now…And high time too bo za nekatere mogoče že premalo inovativen, atraktiven in duh jemajoč. Očetovske figure enostavno niso zakrivile albuma leta, spoja nezdružljivega ali pa z dobro reklamo odmeva za prepoznavnost. So bend z jasno navezavo na preteklost, ki nosi in predstavlja zadostno mero svojega, da konkretizira lastne ideje. Pozabljamo, da je včasih dovolj, če je album dober, in ne vrhunski. Ali pač?