FAY: DIN

Time No Place, 2012

Glasbe, ki izstopa iz žanrskih predalčkov, je danes verjetno več kot kdajkoli v preteklosti. Ustvarjalci nas z raznimi čudaškimi domislicami obstreljujejo z vseh strani, toda obenem se pogosto pojavi vtis, da je njihov edini trik prav čudaškost. Na prvi posluh smo poslušalci nad novostmi ponavadi sicer navdušeni, se pa ta svežina kaj hitro izgubi, ko nam pod prste pride nov podoben izdelek. Tistih plošč, ki bi se s svojo drugačnostjo obdržale na dolgi rok, pa je v resnici bore malo, največkrat zato, ker glasbeniki radi pozabijo, da je tudi inovativnost pač treba zapakirati v domišljeno celoto z glavo in repom. Neobičajne zvočne pogruntavščine v raznih abstrakcijah pač rade hitro zbledijo iz spomina, pa naj bodo še tako zanimive. No, priložnostno nam pod prste vendarle pride tudi glasba, ki se s svojo drugačnostjo vtisne v trajnejši spomin, spomnimo se denimo Julie Holter in njene samosvoje redefinicije popa, v katerem se prefinjeno zrcalijo odmevi raznoterih avantgardnih praks. Ni naključje, da s Holterjevo sedaj že primerjajo Fay Davis-Jeffers, krajše Fay, ki je s svojim samostojnim prvencem 'Din' vzbudila pozornost nekaterih cenjenih spletnih portalov.

Podobnosti med obema ustvarjalkama so na dlani. Obe kot primarno sredstvo svojega izraza uporabljata sintetizatorje in glas. Obe ustvarjata avantgarden pop, ki se na eni strani močno spogleduje z minimalizmom, ki sloni na tehniki zankanja. In ne nazadnje tako kot Holterjeva tudi Fay prihaja iz Los Angelesa, dasiravno smo jo doslej srečevali predvsem kot članico čikaške zasedbe Pit Er Pat. Trojec, ki ga poznavalci radi umeščajo v kontekst post rocka, a v resnici sledi bolj izročilom nekaterih eksperimentalnih kolektivov, ki jih je v začetku tisočletja na površje naplavilo v New Yorku, doslej ni bil deležen kakšne večje pozornosti. Verjetno tudi zato, ker je zasedb, ki se lotevajo takšnih in podobnih redefinicij rockovske glasbe, več kot kdajkoli prej, precej več pozornosti pa je s svojim albumom 'Din' torej deležna Fay. Zadnjih nekaj let je bilo očitno zelo naklonjenih ženskim ustvarjalkam. Ob Holterjevi sta na sceno z velikimi koraki denimo stopili tudi Maria Minerva in Merrill Garbus alias Tune Yards, pred njimi pa je tla samosvojemu popu že tlakovala M.I.A.

Če bi močno poenostavili, bi estetiko Fay lahko označili za nekakšen hibrid izraznosti vseh omenjenih glasbenic. V svojem členjenju popa je skoraj tako avantgardna kot Julia Holter, tako opojna kot Maria Minerva, tako zazankana kot Tune Yards in tako ritmično eksotična kot M.I.A. Toda Fay je hkrati tudi zelo drugačna, celo izvirna. S svojo zvočno podobo se mnogo bolj napaja v izročilih elektronske glasbe, ki se predvsem po zaslugi manipulacij z glasom in tolkal spretno izmakne pregovorni mehanični hladnosti. S subtilno nafankiranostjo se celo približa podobi nekakšnega futurističnega r'n'b-ja, hkrati pa dobršen del skladb ohrani tudi močno vez s pop senzibilnostjo. Bolj angažirani sladokusci se bodo verjetno navduševali predvsem nad Fayinim spogledovanjem s sodobnim minimalizmom, spet drugi nad njeno uporabo eksotičnih ritmičnih vzorcev, za katere se pojavi vtis, da so nabrani z različnih koncev sveta. Bržkone pa bo največ tistih, ki bodo v njenem izrazu slišali izvirno, deloma tudi inovativno, predvsem pa zelo zanimivo upogibanje sodobne elektronske glasbe. Sicer je res, da dinamika na račun raziskovanja podobnih idej v drugi polovici nekoliko pade, toda tudi tam še vedno obdrži poslušalčevo pozornost. Je pa ta padec bržkone tudi posledica izjemne prve polovice albuma, ki ga zlahka umestimo med najzanimivejše glasbene presežke letošnjega leta.