FIS: The Blue Quicksand Is Going Now

Loopy, 2015

V današnji Tolpi bumov se bomo posvetili albumskemu prvencu novozelandskega producenta Oliverja Perymana, bolj znanega pod umetniškim vzdevkom Fis. Kljub temu, da gre kot rečeno za dolgometražni debi, Fis ni novo ime v svetu podzemnih elektronik. Domala vsi njegovi dosedanji ustvarjalni dosežki so vsaj v nekaterih poznavalskih krogih zbudili upravičeno veliko pozornosti - nenazadnje ste lahko v preteklih letih na frekvenci 89.3 MHz ujeli Hit Radia Študent, Patupaiarehe, in recenzijo Fisovega drugega izida, mini LP-ja The Commons. Kot je takrat zapisal kolega glasbeni redaktor, je Oliver že z najzgodnejšimi deli uspel izdelati unikaten in prepoznaven zvok, s katerim se je takoj odlepil od ogromne množice pretežno žanrsko usmerjenih producentov.

Čeprav se njegove prve izdaje že zaradi samih založb pa tudi nekaterih ritmičnih prijemov znotraj posameznih pesmi povezuje z določenimi naprednimi drum'n'bass krogi, je Fisovo glasbo odveč trpati v kakršne koli predale, saj ta iz njih dejansko niti ne izhaja, niti se nanje neposredno ne sklicuje. Poleg tega že bežen pregled njegove diskografije nakazuje, da bi lahko zlasti zaradi prej omenjene prepoznavnosti zvoka po eni strani govorili o Fisovi glasbi, po drugi strani pa zaradi raznolikosti tako posameznih izdaj kot pesmi tudi o njegovih glasbah. Oliver se namreč ni zadržal na točki, ko je njegov izraz dosegel glasbeno unikatnost - to je bil domala šele uvod v njegova osebna zvočna in kompozicijska raziskovanja.

V enem izmed nedavnih, a sicer bolj maloštevilnih intervjujev lahko razberemo, da Oliver zvok in glasbo doživlja zelo prizemljeno in zemeljsko ter čutno in čustveno, kot stvar vsakokratnega trenutka. Zato tudi na ustvarjanje ne gleda kot na realizacijo nekih konkretnih in jasnih zamisli, temveč kot na zavest, ki nastaja in se oblikuje šele tekom samega ustvarjalnega procesa. To med drugim priča o avtorstvu, ki vire navdiha črpa predvsem iz lastnega tukaj in zdaj, iz trenutne biti. V tem kontekstu je pomenljiv tudi naslov današnje Tolpe bumov - The Blue Quicksand Is Going Now. Ta govori o slovesu od Oliverjevih preteklih čustev, za katera pravi, da so bila pretežno temačna, negativna, v marsičem celo agresivna, zato je bila takšna tudi njegova takratna glasba. Čeprav svoje preteklosti ne obžaluje ali zaničuje, se s prvencem od teh emocij poslavlja in s tem odpira novo poglavje v svojem umetniškem delovanju. V glasbenem smislu ta obrat na prvi pogled ni tako radikalen, saj poslušanje Fisovega raznolikega opusa tudi v povezavi z najaktualnejšo izdajo vendarle izriše neko smiselno rdečo nit razvoja.

Plošča The Blue Quicksand Is Going Now ni album zgolj v smislu zbirke pesmi. Če smo na njegovem uvodu še nekoliko negotovi, kaj lahko pričakujemo, v nadaljevanju z vsakim komadom postaja bolj jasno, da gre za celovit album kot monografijo. Konsistentna je predvsem raba nekaterih prijemov, na primer velike količine reverba, tudi kot samostojnega inštrumenta, po stereu in frekvenčnem spektru potujočih šumov, občasnih distorziranih impulzov in praviloma bolj v ozadje umeščenih in neizrazitih ritmičnih udarcev. Omenjeni prijemi so se sicer v Fisovi glasbi na neki način pojavljali že prej, a Oliver je v preteklosti pripisano mu ritmično eteričnost tokrat popeljal vsaj še korak dlje. Pravzaprav celo tako daleč, da vedno manj izraziti perkusivni elementi na plošči The Blue Quicksand Is Going Now z redkimi izjemami ne predstavljajo več ritmične podstati posameznih kompozicij. Na ta način se tudi pulz pesmi vsakič znova oblikuje predvsem kot součinkovanje vseprisotnega reverba, šuma, ki je pogostokrat stranski produkt drugih zvokov, in posamičnih, pogosto zakamufliranih tolkalskih elementov.

Devet pesmi z albuma kljub izpričani podobnosti v smislu samih principov zvočenja ponuja devet različnih oken, za katerimi se odstirajo dokaj različni svetovi. Ti med drugim odstirajo, da se je Fis s svojo najnovejšo ploščo zares precej oddaljil, a k sreči tudi ne povsem poslovil od svoje izredne glasbene preteklosti. O tem nenazadnje še enkrat več priča naslov same plošče – The Blue Quicksand Is Going Now. Ne glede na to imamo pred seboj Fisovo doslej najbolj izrazito avtorsko in konsistentno delo, s katerim Oliver še utrjuje svoj položaj samodržnega zvočnega pustolovca.