Fish In Oil: Drnch

Mascom, 2013

Če bi se beograjska novojazzovska skupina Fish In Oil pojavila v etru Radia Študent dobro desetletje prej, bi s svojim retro zvokom prav gotovo navdušila študentske kroge rednih obiskovalcev tiste davne Druge godbe izpred dobrega desetletja. Ampak, to so le sanje, saj so časi drugačni in v preteklosti živimo le redki ... Danes je skupina, ustanovljena v Prištini v zgodnjih devetdesetih letih, rezident beograjske klubovske scene in se je na radarju prikazala v postavi znanih beograjskih glasbenikov, kot so Dušan Petrović na saksofonih, Bane Radojković na kontrabasu, Feđa Franklin na bobnih ter N. V. Papa Nik na tolkalih. Zanimivo je tudi to, da pred izidom prvenca skupine „Poluostrvo“, maja leta 2012, ustanovitelj skupine, kitarist Bratislav Radovanović, sploh ni bil znan znotraj glasbenih krogov. Po njegovi lastni izpovedi je največji vpliv nanj naredil koncert skupine Electric Masada v Križankah pred desetimi leti, ki je močno zaznamoval njegovo igranje pod vplivom Marca Ribota in skladanje v slogu Johna Zorna. Svojega potenciala za širši sprejem njihovih rockovsko tretiranih od nekod znanih viž, ki jih obogatijo s plesno improvizacijo, skupina  Fish In Oil nikoli ni v popolnosti izkoriščala.

Radovanović je bolj znan kot slikar in dejstvo je, da njegov bend, bolj kot da bi si prilastil dominantni pečat, glasbo ustvarja skozi poskuse uravnovešanja različnih žanrskih niš svojih kolegov. Ostali glasbeniki v bendu so sami stari mački, ki so poleg klubovja vešči igranja tudi v različnih koncertnih kontekstih. Tako strukturno kot vsebinsko in tudi produkcijsko je album usmerjen v poslušalca in ni le zgolj dokument. O tem pričajo filmsko odmevna tema „FNR-Y?“, ki odpre album, kot tudi surferski komad „Jel surfuješ?“, ki koketira s temo „Peter Gunn“ iz filma Blues Brothers, in čigar aranžma je, poleg močnega basovskega dela, zaznamovan z igro t.i. double saxa. Igra zapeljevanja skozi teme saksofona in kitare s podpisom ribotovskega tanga a la „The Gift“ v rokopisu komada „Hugo“ ni daleč od koketiranja s kičem Borisa Kovača. No, saj imamo vsi svoje »guilty pleasures« ... A vsebina albuma se po tretjemu komadu zelo spremeni. Skupina predstavi komade, ki so dolgi skoraj deset minut, kar je bila tudi značilnost prvenca, s tem, da je veliko skladb, ki so variacija iste ideje, dejansko le delovna verzija istega komada.

Kompozicijsko pestri Oil In Fish v drugi polovici albuma Drnch bolje predstavijo možnosti svojega saksofonista, Dušana Petrovića, in se pasti druge plate odpovejo skozi izkušnje svoje dvajsetletne zgodovine. Tako se v komadu „Ala Hendrix“ iz drugega rekurza spogledujejo s kitarskimi idoli in se s poudarkom tolkal v zvočni sliki spopadejo tudi s Santano, ki je pogosto spregledan Ribotov vzornik. Usmerjenost v poslušalca, ki je že bila poudarjena, se razvija skozi tandem Radovanovića in Petrovića, ki sta se skozi skupino uveljavila kot ena redkih lokalnih solistov, ki globalne ideje utelešajo po eni strani brezkompromisno, po drugi strani pa radiofonično in zavestno. Tako je komad „Melanholija“ eden izmed nepogrešljivih dokazov nostalgije po obdobju, v katerem je bil Jarmusch pomemben režiser, in je s svojimi dvanajstimi minutami tudi najdaljši komad na albumu.

Komad, ki bi lahko zaznamoval celoten album, je be bopovski „Hej Hej“, v katerem se kitarist Radovanović zopet spominja svojega heroja - tako vpade v dialog s kitaristom Barneyem Kesselom, s čimer se je bend uspešno potrdil pred pravoverno publiko ter si odprl vrata do festivalov, ki preganjajo golo sintakso. Vzpostavljanje in potrjevanje sintakse je tudi Petrovićevo finale skozi komada „Fragola“, ki še najbolj spominja na polko iz rekurza morne, in „Pijeta“, ki predstavlja vse, na kar so novojazzovski poslušalci čakali skozi ves album, saj razpon vplivov razširja tudi do atonalnosti Evana Parkerja z zvočno srajco ambientalne električne kitare. S tem poznim odzvenom downtowna si je beograjska metropola, kot v sloviti grozljivki osemdesetih let, potrdila lastno identiteto v društvu mest, kot so London, Pariz in New York; in to ne z »daviteljem«, kot v istoimenskem filmu, ampak s pestro post-downtown skupino ...