FLANGER: Lollopy Dripper

Nonplace, 2015

Lollopy Dripper, peti album zasedbe Flanger, zaradi desetih let, ki so minila od prejšnjega dolgometražca, čeprav z rezervo, pade v kategorijo povratniških albumov. Zakaj z rezervo? Zato ker povratki nekoč visoko cenjenih glasbenikov običajno vzbudijo veliko pozornost, o novi plošči Flanger pa boste, z izjemo skopih informacij s strani založbe, težko našli kakršenkoli medijski odziv. Kar je v času, ko mediji in glasbeni entuziasti vneto brskajo po glasbeni zgodovini vsekakor presenetljivo, toda po drugi strani tudi razumljivo. Bernd Friedmann oziroma Burnt Friedman in Uwe Schmidt alias Atom Heart, kreativna, ustanovna in edina stalna člana zasedbe, skupnega ustvarjanja pod imenom Flanger namreč nikoli nista obešala na velik zvon. Prve tri albume sta sicer objavila pri takrat zelo priljubljenem Ninja Tuneu oziroma njegovi podzaložbi, toda njuna glasba je našla pot le do publike, ki je videla mimo trendov. S prevpraševanjem in sprevračanjem ločnic med akustično in elektronsko glasbo sta navdušila poznavalce, a hkrati je bil Flangerjev izraz za širšo publiko vedno preveč izven aktualnega časa. Nič drugače ni zdaj s ploščo 'Lollopy Dripper', ki bi z izkušnjami, ki sta si jih Friedmann in Schmidt nabrala med Flangerjevo odsotnostjo, zlahka nastala pred petnajstimi leti. Sledilci trendov jo bodo zato mirno spregledali, škoda pa bi bilo, če je ne bi opazili glasbeni sladokusci.

Ker ideja ali pa kar poslanstvo Flangerjevega ustvarjanja sloni na konceptualni premisi, si najprej osvežimo spomin. Friedmann in Schmidt sta svoji glasbeni karieri začela kot akustična instrumentalista, pozneje pa je oba začela zanimati elektronska produkcija, v katero sta vključevala manipulacijo z akustičnimi inštrumenti. To je že od začetka botrovalo ugibanjem o njunih studijskih metodah oziroma o tem, koliko njune glasbe je odigrane v živo in koliko je ta le rezultat vzorčenja in manipulacije s posnetki. Ker sama svetov akustične in elektronske glasbe nikoli nista ločevala, sta prišla na idejo o zasedbi, ki bi ta dva svetova kar najbolj približala. Flanger je tako postal nekakšna laptopovska imitacija majhnega jazzovskega benda in pravzaprav rezultat njune frustracije nad predsodki o tem, kaj je prava glasba in kaj le pritiskanje gumbov. Na naslednjih  ploščah sta to idejo nadgradila z gostujočimi instrumentalisti, ki so jima estetiko future jazza pomagali nadgraditi z elementi zgodnjega dixieland jazza, swinga in latina. Flanger pa je postal nekakšen sinonim za zasedbo, ki je konservativnemu jazzu vdihovala avantovsko mentaliteto.

Petnajst let pozneje je ta logika postala tako rekoč sestavni del mnogih jazzovskih ustvarjalcev, zato sta se Friedmann in Schmidt zdaj manj ukvarjala s samo idejo in več z glasbo. V izrazu se sicer še vedno opirata (tudi) na jazzovsko logiko, toda 'Lollopy Dripper' ponudi Flanger v najbolj elektronski podobi. Zdi se, da se je dvojec bolj kot fejkanju jazzovske zasedbe tokrat preprosto posvetil svojim raznoterim glasbenim izkušnjam in iz njih sestavil skladbe, ki so na eni strani še vedno tipično flangerjevske, na drugi pa se bolj odprejo tudi estetikam nekaterih njunih drugih projektov. Skladbi 'Sweet Silence' in 'Mulch', v katerih gostuje nekdanji Zeitkratzerjev saksofonist Hayden Chisholm, sicer tudi reden Friedmanov sodelavec, sta edini slišati kot revitalizirana jazzovska standarda. Ostalih osem pa zaznamujeta predvsem estetika IDM-erskega glitcha in ritmično raziskovanje, ki večkrat precej spomni na kompleksno ritmično znanost dvojca Autechre, a hkrati ostane tipično flangerjevsko elegantno. Pomemben čar Flangerjevega izraza je bila vedno navidezna (lounge) lahkotnost, ki pa je ob bolj osredotočenem poslušanju hkrati razkrivala kopico intrigantnih glasbenih domislic. Tudi plošča 'Lollopy Dripper' ostaja zvesta tej logiki, obenem pa je to Flanger v najbolj drzni podobi. Ker je elektronska manipulacija v zadnjem desetletju močno napredovala, je 'Lollopy Driper' resda slišati precej retro in zato nezanimiv za sledilce aktualnih smernic, toda s trendi neobremenjeni užitkarski poslušalci bodo ob plošči prepoznali, da sta Friedmann in Schmidt še vedno (ali pa spet) v izvrstni ustvarjalni kondiciji.