Flat Worms: Antarctica

GOD?, 2020

V ameriški zvezni državi Kalifornija se že nekaj let razvija poseben zvok mešanice zasanjane psihedelije in garažnega hrupa. Z imeni, kot sta Thee Oh Sees in Ty Segall, se je tovrstna glasba že razširila onkraj meja Združenih držav, a to ne pomeni, da je tamkajšna scena v kakršnem koli smislu zamrla. Prav na presečišču prej omenjenih bendovskih imen lahko najdemo protagoniste tokratne Tolpe bumov. Flat Worms je trio, ki ga pod vodstvom kantavtorja Willa Ivyja tvorita še basist Oh Seesov Tim Hellman in Justin Sullivan, bobnar prav tako prvovrstnih newyorških The Babies. Relativno svež bend je prejšnji mesec svojo diskografijo enega EP-ja in enega albuma nadgradil z izdajo plošče Antarctica, ki je izšla pri založbi God?, podzaložbi matice Drag City pod vodstvom že omenjenega Tya Segalla. Vprašanje, ki se ob tem zastavlja, se torej glasi – so ti temelji res tako močni, kot se zdijo na papirju?

Enostavni odgovor je seveda ja, zasedbi ne manjka glasbenih vrlin in domiselnosti, sploh če pri vsem upoštevamo še dejstvo, da so fantje album posneli v studiu Electrical Audio v sodelovanju z legendarnim producentom Stevom Albinijem. Če zadeva ne bi funkcionirala, bi bilo pri vsem skupaj nekaj čudno. A pravi odgovor se skriva – tako kot pri večini reči – v niansah.

Album Antarctica od uvodnih zvokov mikrofonije singla The Aughts do abruptnega konca hudomušnega komada Terms of Visitation v dobrih tridesetih minutah, kolikor traja, v intenziteti ne popusti niti za ped. Ob potovanju čez album smo na vsakem ovinku znova presenečeni nad iznajdlivimi zvoki ter v uho idočimi rifi. Sicer je izdelek celostno še kar homogen, orodja, s katerimi operirajo Flat Worms, pa omejena. Gradniki, s katerimi kljub vsemu mojstrsko sestavljajo in plastijo komade, pa so: udarni bobni, intenziven bas, nafuzzana kitara ter pridigarski vokal, ki na trenutke spominja na Sixta Rodrigueza. Trditi, da je forma garažne kitarske glasbe že izrabljena, bi bilo napačno, ali – še bolje – glasba Flat Worms bi bila za to trditev slab argument.

Vselej je nekaj posebnega, če band brez prave sonične novitete tako dobro izvrši vse osnove in obenem vseeno predstavi zanimiv album. V tem smislu bi Flat Worms lahko enačili z večjimi bendi današnjega trenutka, kot so Fontaines D.C. in IDLES. Taki bendi seveda niso v nobenem smislu manjvredni, ravno obratno: nek že poznan zvok uspejo povzdigniti na prej neznan nivo. Če že vlečemo vzporednice, lahko tu omenimo, da je distinktivni element zasedbe tudi punkovska drža, kljub temu, da ne gre zares za punk v glasbenem smislu besede. Težko je opisati ali zaznati, kaj točno privede do te metaprezentne vrline. Morda so to hitri ritmi distorzirane kitare, družbenokritična besedila z ostrim smislom za humor ali pa zgolj način, kako se skupina nosi. Če vse to združimo z izvrstnim pesmopisjem, oznaka post-punk vsekakor zadošča.

Očitno je, da se zasedba Flat Worms in njeni člani do neke mere izogibajo samopromociji in družabnim omrežjem, to pa se odraža tudi v njihovem delu. A dandanes brez brezsramnega samopromoviranja težko kam prideš. Obrat od površinske popularnosti se materializira v naslovnem komadu Antarctica, v katerem pustost vsakdanjega življenja enačijo z dobesedno pustostjo pratkično neposeljene celine. Flat Worms niso le zagovorniki močnih načel – brezkompromisno se jih držijo, njihova glasba pa je posledično brez kakršnega koli bullshita.