FLYING SAUCER ATTACK: Instrumentals 2015

Recenzija izdelka
14. 9. 2015 - 19.00

Domino, 2015

 

Pred petnajstimi leti so Flying Saucer Attack in njen takrat samostojni član David Pearce izdali domnevno zadnji album tega vplivnega banda in z njim poniknili v neznano. Pearce je zapustil glasbeni svet, ki mu zaradi načina delovanja njegove industrije ni nikoli zares zaupal, in se zatekel na podeželje, kjer je odraščal. Flying Saucer Attack so veljali za preteklost vse do letošnjega julija, ko je glasbene medije preplavila vest o ponovni vrnitvi in novi izdaji pri založbi Domino. Odzivi nanjo so se ovijali v nostalgijo in ob prihodu albuma se je izrisala slika neuresničenih pričakovanj mnogih glasbenih kritikov, kjer se je rado spregledalo širši okvir nastajanja albuma.

Omenjeno sliko pričakovanj lahko razumemo, če se zgolj malo ozremo v zgodovino same skupine. Prvotna člana, David Pearce in Rachel Brook, sta z odklonilno držo do glasbenih studijev in digitalizacije zagovarjala ustvarjanje v domačih spalnicah in poudarjala ritual vinilnih plošč kot edinega možnega za pravo podoživljanje glasbenega izkustva (poleg nastopanja v živo, seveda). Ta drža je utrjevala njuno kultno podobo udomačenega odvoda romatično-melanholičnega rocka in pomagala utreti novo ločnico glasbene produkcije, odtujene od studijev in bolj prepuščene samim ustvarjalcem, kar je tudi pozneje služilo za širšo uveljavitev t.i. Do-It-Yourself kulture.

Ta podoba pravzaprav ostaja živa še danes, ko smo v Pearcovi samostojni zasedbi soočeni z novim albumom, ki predstavlja netipično zrcalo svoje dosedanje diskografije. Album je še vedno posnet na tipičen način »udomačenega studia«, a je opran svoje pretekle simbolike. Zreduciran je na oštevilčene komade od 1 do 15 in njegova podoba se pred nami kaže kot osiromašena, če izvzamemo barvito simetrično naslovnico. Hkrati umanjka Pearcov vokal, njegova čustvena sporočilnost v besedilih in edino, kar je moč slišati, je njegova efektirana kitara. Tak pogled lahko ustvarja izkrivljen videz nazadovanja, ki glasbenike reducira zgolj na njihove izdelke in na ta način ne upošteva samih okoliščin nastajanja albuma, ki pa je vendarle nastal po dolgem, petnajstletnem premoru. 

Poslušalcu lahko postane hitro jasno, da Pearce v vmesnem času ni delal na albumu, temveč je v večjem delu improviziral na osnovi trenutnih inspiracij teh preteklih idej. Težko je torej reči, da na albumu prikaže kaj presenetljivega glede na dotedanje izdaje, vendar pa kaže na drugačno konceptualno zasnovo. Album ima v skladbah različnih dolžin izrazito impresionistično narativo, ne več popisano z besedami kot poprej, temveč poudarjeno na golem instrumentalnem. Izriše se nam podoba ambientalne intime, ki z ustaljenimi efekti še iz časa bandovih začetkov uspe pričarati kontemplativno vzdušje. Pearce se pogosto zateka k ustvarjanju zvočnega zida, kjer s feedbackom preplavi večji del zvočnega spektra, nad katerim  nato sam ustvarja na kitaro, polno reverba. Album je v celoti poslušalska izkušnja njegovega današnjega pristopa do glasbenega spokoja – brez vokalov, brez bobnov in zgolj v variiranju in izpeljevanju kitarskih vzorcev. 

Pearce je svojo glasbeno zrelost pokazal tudi s trditvijo, da so vsi albumi Flying Saucer Attack pravzaprav en in isti album – da vsi s seboj nosijo prepodobno vsebino. Presodimo lahko, da je tudi ta samorefleksija vplivala na Instrumentals 2015, ki se ne trudi posredovati nobenega sporočila razen albumskega ovitka in glasbe same. Tako skuša prikazati zgolj nekakšno pozitivno resetiranje imena skupine in prijetno ambientalno smernico v morebitno ponovno glasbeno ustvarjanje.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Stara, arhivska, spletna stran.
randomness