Fofoulah: Fofoulah

Glitterbeat, 2014

Povsem normalna posledica sedanje multikulturne in globalizirane družbe so tudi prav tovrstne glasbene avanture. Zadeva ni od včeraj, saj taka zvočna mešanja lahko zasledimo daleč nazaj. V današnjem času, ki pa ga še vedno zaznamujejo trdoživi ostanki kolonializma in površnega prisvajanja tujih glasbenih vzorcev, še zlasti če ti prihajajo iz tretjega sveta, pa toliko bolj bije v oči oziroma ušesa primer skladnega sobivanja raznorodnih kulturnih vplivov.

Že po bežnem poslušanju prvenca afriško-britanskega benda Fofoulah je na dlani, da so se člani zasedbe in njihovi gostje mešanja in združevanja afriških in zahodnjaških vplivov lotili na spoštljiv, pretkan in docela dodelan način. V Londonu delujoča zasedba, katere ime v jeziku wolof pomeni »tukaj je«, deluje od leta 2011, v njej pa so se zbrali pevec Batch Gueye, Tom Challenger na saksofonu in klaviaturah, Phil Stevenson na kitari, Johnny Brierley na basu, Dave Smith na bobnih in Kaw Secka na bobnih sabar. Člani so dejavni tudi v drugih zasedbah, kot so denimo Outhouse Ruhabi, Red Snapper, spremljevalna zasedba pevke Iness Mezel in bend Roberta Planta Sensational Space Shifters.

Ogrodje zvočnosti so tradicionalna gambijska in senegalska tolkala sabar, eden zaganjačev projekta pa je bobnar Dave Smith, ki zahodnoafriške ritme raziskuje že debelo desetletje.  Čeprav britanski člani zasedbe večinoma prihajajo iz jazzovske scene, je v všečni, a slojeviti in razdelani godbi jazza bolj za ščepec, več pa je poudarka na trdno spletenem zlitju afriških in zahodnjaških vplivov, ki se enakopravno prelivajo v omamni, psihedelični in večkrat z dubom zabeljeni glasbi. Dubovski način grajenja komadov je prisoten v večini skladb. V mislih imamo kajpak odmevajoči bas, repetitivne melodične linije, odmeve in zvočno zibanje. V nekaterih skladbah je dubovska linija nosilna, marsikje pa najdemo le nekatere dubovske elemente, ki so smiselno in z mero prepleteni z afriškimi in jazzovskimi motivi.

Zapisan na papirju bi nemara inštrumentarij zasedbe zvenel kot karseda preprost – tolkala, bas, kitara, bobni, saksofon, klaviaure –, a ga odlični glasbeniki z občuteno rabo in premišljenim sopostavljanjem vprežejo v zvočno bogato teksturo, ki nikoli ne miruje. Komade naseljujejo starinsko zveneči sintetizatorji, igriva kitara, ki enkrat komad podlaga z reggaejaškimi ritmi, drugič pa se poda v fino prebiranje afriških motivov, nemirna in zapletena tolkala, enakomeren, a ravno prav odsekan klasičen set bobnov, zapeljiv saksofon ...

K širini in bogastvu gladko tekoče in dostikrat psihedelične godbe prispeva mala četica pevcev, kot so Ghostpoet, Kaw Secka, Iness Mezel, Juldeh Camara in Batch Gueye. Še največ skladb ozaljša omamni glas slednjega, senegalskega pevca, ki k vznemirljivi mešanici dodaja čar zamaknjenih islamskih hvalnic. Svoj zrel, prodoren glas z enako veščino polaga tako v zvočno brbotajočo množico kot v bolj asketske skladbe.

Gueye je sicer stalni član benda Fofoulah, ki na koncertih skrbi še za ples, medtem ko so ostali navedeni pevci na tem albumu gostje. Med njimi gre izpostaviti edino pevko na albumu, alžirsko-pariško Iness Mezel, ki skladbo »Blest (Issaâdiyen)« skozi šepetajoče petje ozaljša tudi s komaj zaznavnimi melizmi. Kljub številnim pevcem si bend privošči tudi kak inštrumental ali pa vsaj komad, v katerem ima vokal vlogo dodatnega glasbila, kar dodatno prispeva k raznolikosti albuma.

Med vrhunci albuma je gotovo predzadnja skladba »Reality Rek«, dejansko zadnji pravi komad na albumu, saj mu sledi le polminutni bobnarski komad, prej skica kot nekaj zares konkretnega, ki bi se veliko bolj obnesel med dvema skladbama kot na koncu albuma. Komad »Reality Rek« zaznamujejo ponavljajoče se mehke saksofonske pasaže, ki občasno povzamejo melodijo enostavnega kitarskega rifa, skladbo pa k svojevrstni katarzi pripeljejo vse bolj nervozna tolkala, zamaknjeni glas Batcha Gueyeja in zapeljivi in igrivi saksofon Toma Challengerja, ki ročno združi jazzovsko in afriško melodiko.

Fofoulah je lep primer združevanja raznorodnih prvin, pri čemer je končni izid občutno več kot le seštevek sestavin. Glasba se gibko giblje v več žanrskih poljih hkrati, kjer se prežemajo in dopolnjujejo afro-rock in afrobeat, elektronika, dub, zahodnoafriška verska glasba, zvočni eksperimenti, jazz in še kaj. Morda bodo zapriseženi jazzerji v glasbi benda Fofoulah še najmanj uživali, gotovo pa bi tile mični komadi poleg ljubiteljev afriških godb morali zamikati še sledilce tako imenovanih urbanih godb. Ali jih res bodo, seveda ne moremo vedeti, vemo pa, da so se Fofoulah že na prvencu izkazali za bend z jasno vizijo samosvoje globalne godbe, ki so jo poznavalsko ovili v že zdaj prepoznavno in zapeljivo formo.