Four Tet: New Energy

Text Records, 2017

Z novim Four Tetom v Tolpi bumov se ne gre preveč sprenevedati ali motoviliti se okoli osnovnih, večini fenov in spremljevalcev že jasnih postavk. Gre za nov polnokrvni Four Tetov album po dveh letih od zadnje daljše izdaje, ki pa na prvo žogo nikakor ne ustreza pričakovanjem, povezanim z vsako njegovo novo ploščo. Gre za žanrsko in kompozicijsko zelo umirjen, nevpadljiv, neizstopajoč izdelek, morda pa to najbolje povzame kar pridevnik nezapomnljiv. Seveda je to hitra sodba, vendar v primeru Kierana Hebdena aka Four Teta kar nekako transparentna sama po sebi. Four Tet namreč slovi po vsem drugem, njegove plošče so največkrat med za ušesa poslušalcev od centra nekoliko, vendar ne preveč oddaljenih plesnih ali drugače elektronskih muzik, relativno glede na vstop v njegovo diskografijo.

Plošča New Energy v tem smislu izpade medlo že zelo na hitro, najprej po nepresenetljivih zvočnostih in nato še v aranžmajskem smislu. Že po površnem preklikanju bi lahko rekli pastiš ali miš maš ali ne t'č ne m'š. Malo new agey sempli in inštrumentali, v najboljšem primeru precej zlizan nabor zvokovja, razvlečen, z malo notranje dinamike, kar nekaj reciklaže, predvsem pa z idejami, ki se ne zdijo razprostrte nad prava, avtentična mesta, torej brez poskusov priti genusom do dna. Kot Four Tet nekje v vmesju med zgodnjimi bolj razpuščenimi idejami in določenimi kasnejšimi, kompaktnejšimi kompozicijami, vendar dejansko ne prvo ne drugo, pač nekje vmes in nikjer zares.

Vendar moramo biti toliko pravični, da se vsaj vprašamo, ali lahko sodbe notranjih določil glasbe, kakršne smo že izrazili, da je torej plošča nevpadljiva, neizstopajoča in nezapomnljiva, prenesemo še v izjavo, da je plošča nujno tudi nedomišljena. No, tu se nam ustavi. Oziroma ne zmoremo z gotovostjo krmariti med možnimi alternativami. Razlog za to osnovno higieno je že samo telo dela, s katerim je Hebden vstopal in toliko izstopal v preteklosti, pa njegov, ne glede na vse, očiten nemiren duh in vztrajno poskakovanje med modusi, variantami in funkcijami lastnega izrazja, s katerim nam preprosto ponuja raznoliko paleto, namenjeno širini in razpiranju, če ničesar drugega pač avtorskega izraza v stiku z aktualnimi trendi in novo produkcijo.

Morda je torej glavni kamen spotike že v polovici naslova, ki pravi New, ker je namreč na plošči resnično težko zaznati karkoli novega. Four Tetu zato v duhu pravičnosti zaupamo vsaj toliko, da bomo rekli: bodisi je New Energy res suha, nepotrebna in nedomišljena plošča bodisi pa njen avtor, kot običajno, ve, kaj dela. V tem primeru je najbolj verjetna linija, po kateri je Hebden zavestno ustvaril background, nezavezujoče poslušanje, umeščeno v razpoko genija avtorja in dela tega avtorja. V razpoko, ki jo implicira sodobni razsrediščeni status vrednosti, mesta in funkcije vsebine, ki se na tak ali drugačen način usmerja skozi kuloarje glasbene industrije ter verjetno najpomembneje tudi skozi povratno zanko trendov in realnosti spreminjanja poslušalskih navad, ki vstopajo v vse večji paradoks z logiko trženja omenjenega genija avtorja, žanrskih niš in trendov hajpa, jačanih s strani kolaborantske medijske industrije PR-ja ter vse močnejše zlorabe tako imenovanega digitalnega marketinga, morda prve prave distopije znotraj utrdbe zahodne kulture …

No, trik je tudi v tem, da tako Hebden kot kdorkoli drug že zavoljo orisanih paradoksalnih okoliščin trpi onemogočenost natančne kritike situacije. Zato je na nas, da smo taki predvsem sami zase in se naučimo!