foxtails: fawn

Skeletal Lightning, 2022

Screamo je od svojih dokaj skromnih začetkov v preznojenih kleteh na vzhodni obali Združenih držav v devetdesetih letih prejšnjega stoletja do danes uspel uveljaviti svoj izredno prepoznaven zvok. Pri klasikih, kot so Saetia, Pg.99 ali Jeromes Dream, pa vse do trenutne scene, lahko slišimo dinamično preigravanje rifov s kričečimi vokali na sto in en način. Dandanes tako žanr ponuja bogat arzenal bendov, ki bodisi zgolj posnemajo velika imena bodisi vpeljujejo svojevrstne načine izražanja. 

Ena od skupin, ki se ne omejuje zgolj na žanrsko matrico, temveč se trudi imeti distinktiven zvok, je štirica iz Connecticuta, znana pod imenom Foxtails. Gre za novejši screamo bend, ki obstaja od leta 2014. Večjo prepoznavnost in pridobitev kultnega statusa na sceni jim je prinesel njihov tretji album III, izdan leta 2017. Na njem se oprejo predvsem na žvenketajoči midwestern zvok, ploščo pa od drugih screamo plat tistega leta ločijo enkrat srce parajoči, drugič kakor med sladki vokali Megan Cadene-Fernandez. Svojo zgodbo zasedba sedaj nadaljuje s četrtim studijskim albumom fawn, s katerim se podajo v bolj eksperimentalne vode in se iz objema posthardcora ter screama zatečejo v art punk.

V svoji osnovi je fawn še vedno zvest scenskim koreninam, a obenem lahko slišimo, kako se hardcore rifaža brezsramno spogleduje z jazzovskimi vložki. Sledove teh opazimo že na albumu III, kjer pa se pojavljajo precej sramežljivo. Tudi igrivost, ki je na trojki še relativno prisotna v melodiji in besedilih, se na plati fawn popolnoma umakne surovi agresiji. Očitno je, da je zasedba precej resneje zagrizla v snovanje novega albuma. Njen produkt je zato konsistentna in vsebinsko zaokrožena izdaja, ki poslušalcu omogoči lažje sledenje predstavljeni zgodbi. V pesmih stkana rdeča nit je osebnoizpovedna zgodba o bitkah s posttravmatsko stresno motnjo in žgočimi spomini nanje.

Dolgometražci, na katerih posamezne skladbe igrajo vlogo fragmentov večje zgodbe, so v screamo žanru relativno redki. V tej podzvrsti tradicionalno namreč kraljujejo predvsem krajši izdelki, kot so EP-ji, demi ali kompilacije, ki jih lahko spraviš na sedeminčno vinilko ali kaseto. Kljub njenemu osredotočanju na pripovedništvo, plata fawn pri tem ni osamel primer. Podoben pristop bi lahko našli na platah, kot je As the Roots Undo zasedbe Circle Takes the Square, ki žanr združi s poezijo. Prav tako bi lahko naleteli na konceptualne plošče s podobnimi tematikami, če pobrskamo po diskografiji Touche Amore. 

Foxtails od ostalih trenutno dejavnih projektov loči tudi uporaba violine, ki se kot solo inštrument pojavlja tekom plate. Strune Jareda Schmidta izpadejo suvereno in plošči ustvarijo prepoznaven zvok, ki se sklada z ostalimi inštrumenti in vokali. Včasih se violina s svojim solo vložkom vpelje v preostalo glasbeno podlago, recimo na komadih bbq ali space orphan, spet drugič se jo enači s kitarskimi rifi, kot na skladbi ataque de nervios, sredi plate pa nas pričaka tudi inštrumentalni vmesnik so it goes. Dotično glasbilo, večinoma predstavljeno v keltskem stilu igranja, daje že tako s čustvi nabiti glasbi pridih nečesa ezoteričnega. Takšna komorna izvedba je zaradi vključitve godal morda neposredna navezava na kultni album Believes in Patterns zasedbe I Would Set Myself on Fire For You, izdan dobro desetletje in pol pred fawn.

Trditev o popolni inovativnosti in svežini albuma, izrečena iz ust marsikaterega kritika in oboževalca, je vendar nekako napihnjena. Vsekakor plato dela razburljivo način, kako je četverica do prepoznavnega screamo zvoka priplavala po tokovih art rocka, z uporabo dinamičnih vokalnih tehnik, ki niso zgolj pretresljivi kriki, po katerih je žanr dobil ime. Vendar pa bi bendovemu slogu marsikatero paralelo lahko potegnili z že starejšimi zasedbami, pripadniki tega odklonskega vala, ki se je v screamo glasbi dogajal predvsem v prvem desetletju tega tisočletja, ko se je med hardcore rad vpletel še kak postrockovski krešendo. Kljub temu, da fawn v končni fazi ni na novo iznajdena rekonstrukcija podžanra, je še vseeno prijeten sklic in izredno smiselno nadaljevanje zapuščine screama. Plata pa je zagotovo odločno vtisnila ime Foxtails na dolgo časovnico kričačev.