FRESH DUST TRIO: HILARIOUS EXPERTS

Future Music Records, 2019

V tokratni Tolpi bumov poslušamo album Hilarious Experts zasedbe Fresh Dust Trio. Fresh Dust Trio sestavljajo Samo Šalamon s kitaro, Jaka Berger - Brgs za bobni in Marina Džukljev za klavirjem, slednja člana pa k zvočni pokrajini na albumu prav tako prispevata s prepariranimi objekti. Album skupno šteje 4 skladbe, avtor prvih treh kompozicij je Jaka Berger, zadnja pa je plod kolektivne improvizacije tria. Hilarious Experts je izšel junija letos pri angleški založbi Future Music Records.

Skladbe bi bilo smotrno postaviti v kontekst tradicije sodobne evropske avantgardne kompozicije in tradicije, iz katere le-ta črpa. V prvih treh skladbah lahko slišimo določene motive in glasbene fraze, ki služijo kot izhodišče, v katerem je ugnezdena improvizacija. Če vzamemo za primer naslovno skladbo Hilarious Experts, lahko to dokaj hitro opazimo. Motiv, ki se ob začetku skladbe nekajkrat celovito ponovi, se nato razdrobi v fragmente, ki nakazujejo začetno idejo, vendar pa je v skladbi veliko prostora za izraz posameznikov. Glasbeniki se poigravajo z gostoto zvoka, s čimer skladbam vdihujejo občutek gibanja v določeno smer in ne zgolj statičnega prepleta različnih virov zvoka. Vodilo kompozicije torej vidimo v začetni ideji, predstavljeni skozi melodijo in različne ponavljajoče se ritmične fraze. Vendar pa sama kompozicija oživi šele skozi interakcijo med glasbeniki. To zagotavlja določeno mero neponovljivosti, saj glasbeniki utelešajo skladbo v določenem trenutku. Iz tega momenta izhaja verzija skladbe, ki nato pristane na fiksnem mediju. Ustvarjalci so v primeru več posameznih verzij skladb nato postavljeni še v vlogo kuratorjev, saj morajo iz množice različnih posnetkov izluščiti tiste bistvene in morda najbolj kompatibilne z začetno idejo.

Tu se pojavi odlično izhodišče za razmislek o pomenu nosilcev zvoka za improvizirano glasbo. Za primer lahko vzamemo tradicionalno jazz glasbo. Ta je tako rekoč zrasla vzporedno z vzponom vinila. To je pomenilo, da je moral ustvarjalec izbrati verzijo skladbe, za katero je povsem subjektivno menil, da se najbolj prilega njegovi začetni ideji. Tako lahko na določenih albumih najdemo tudi več različnih posnetkov iste skladbe. Na izgubljenem in ponovno najdenem albumu Johna Coltrana z naslovom Both Directions At Once  lahko slišimo kar štiri različne verzije skladbe Impressions. Poslušanje posnete improvizirane glasbe je na ta način lahko varljivo, saj vzpostavlja dve ravni razumevanja. Poslušalec se sprva zaveda neponovljivosti skladbe, ki izhaja iz trenutka, ko jo je ustvarjalec utelesil. Vendar pa je tu še druga raven odnosa do skladbe, ki izhaja iz neposredne interakcije s fiksnim nosilcem, to pa odvzema ostale čutne modalnosti. Drugače rečeno, ko poslušamo glasbo z gramofonske plošče ali telefona, ne vidimo ustvarjalca v trenutku ustvarjanja. Ne vidimo njegove spontane agende, iz katere lahko izhaja pojmovanje določene skladbe kot zaključene celote. Pri tem ostaja improvizacija zgolj kot kompozicijska tehnika oziroma določen pristop k ustvarjanju. Za primer lahko vzamemo solo katerega izmed t. i. jazz velikanov. Solo sam postane skozi skladbo na nek način ikoničen, s tem ko glasbeniki citirajo določene obče prepoznavne fragmente v drugih skladbah, pa tudi idiomatski.

Hilarious Experts je v tem oziru precizno kuriran. Vsi trije tako rekoč domači, pa vendar svetovni glasbeniki nas skozi štiri skladbe od fiksnih in jasnih glasbenih idej popeljejo k bolj abstraktnim. Elementi v kompozicijah se spreminjajo, tako melodično kot v dinamiki in gostoti igranja, pa tudi z rabo različnih edinstvenih zvokov objektov in prepariranih inštrumentov. Album je prerez razvoja glasbene misli posameznikov, obenem pa tudi interakcije in komunikacije med njimi. Ravno ta komunikacija in prostor v skladbah pa omogočata, da glasbeniki prek improvizacije sproti in kolektivno komponirajo v zapečatenem trenutku, ki ga posledično lahko slišimo na Hilarious Experts.