FUCKED UP: GLASS BOYS

Matador, 2014

Vsaka ustvarjalna zasedba bržčas ve, kdaj napoči njen čas za slovo, kdaj se prikrade dognanje, da je iz ubranega avtorskega pristopa izcimljen maksimum, ki ga v taki obliki ne bo več mogoče preseči. Glass Boys velja za eno tistih plošč, ki ji, v kolikor bi se uresničili namigi o razdružitvi zasedbe Fucked Up, ki so se v zadnjih letih vse pogosteje pojavljali tudi znotraj njenega jedra, nikdar ne bi imeli zares priložnosti prisluhniti. Glass Boys je torej ena tistih plošč, ki ji ni bilo namenjeno obstajati, a je nastala kot kreativni odvod, zato, kot se dozdeva danes, da bi obelodanila vse kreativne nejasnosti, ki so bile z njo povezane.

Hibernacija, ki se je zasedbe Fucked Up lotila po izidu punk rock opere David Comes To Life, s katero je torontska peterka svojo raziskovalno pot pripeljala do skrajne točke, je nudila veliko vprašanj in nejasnih odgovorov. Je za zasedbo na vrhuncu svoje kreativne moči bolje razvijati grandiozni konceptualni izdelek, a tvegati parodičnost? Iskati drugačno avtorsko rešitev, a omejiti svoj kreativni tok ter skruniti idejo avtorja v sebi, ali, kot bi bilo bržčas najlažje, preprosto odnehati?  

No, četudi smo bili tekom dremeža priča prav vsem trem možnim iztočnicam, je bilo kmalu po izidu plošče Glass Boys jasno,  da je zasedba po svojih trinajstih letih delovanja pravzaprav pred svojo prvo puberteto. Tako tudi motiv plošče ni v njeni fiktivni naraciji, marveč v resnem avtorskem samoizpraševanju, ki vseskozi izraža nekakšno neravnovesje. Tako smo že v uvodni skladbi plošče Echo Boomer priča oziranju v preteklost, romantiziranju idealov in nedolžnosti. »I can still be who I was meant to be,  I’m still a reflection of a dream  I had when I was 15,« v svoji značilni maniri rohni Damian Abraham.

Glass Boys tako odraža zgodbo o delovanju v zasedbi, ki je dosegla več, kot si je kdaj koli domišljala, a hkrati tudi o prevpraševanju svojih punk rockovskih nazorov, skrunitvi idealov ter kompromisih, ki jih ustvarja trk v kolesje glasbene industrije. »We traded our moral high ground so they would sing along / But is it so bad? / Is it as dark as it seems / To trade a little purity to prolong the dream?« Abraham izusti v skladbi The Art Of Patrons. Tako lahko skozi prigodo benda v svoji eksistencialni krizi idejo plošče brezskrbno apliciramo tudi na dogajanje na glasbeni sceni, sploh kjer se je avtor na račun večjega dometa pripravljen odreči svojim nazorom in kjer Fucked Up niso edini, kar je bržčas tudi osrednja kritika ali bolje motiv plošče.

Morda je ob tem res najbolj nenavadno prav to, da je tudi glasba Fucked Up na plošči Glass Boys navkljub krizi identitete tekom njihove trinajstletne zgodovine daleč najbolj dostopna. Skrunitev punkrockovskih nazorov morda za zasedbo, ki si je znotraj njih ustvarila ime, res lahko deluje nostalgično, a je bila za nemoteno delovanje zasedbe visokih ustvarjalnih potencialov in apetitov nujna. Njihov s popom prežeti hardcore spet deluje prerojeno, njihovo raziskovanje žanrskih kalupov pa agilno in vitalno, kar je za nadaljevanje zgodbe Fucked Up tudi najbolj pomembno.