Full of Hell: Coagulated Bliss
Closed Casket Activities, 2024
Ameriška zasedba Full of Hell je kremplje nedolgo tega brusila na navzkrižju med nežnostjo – s sorojaki Nothing na lanskoletni plošči When No Birds Sang – in primitivno miazmo sludgerskega utrinka Suffocating Hallucination v tandemu z doomeraši Primitive Man. Od 26. aprila dalje pa je končno tu. Tri leta in dve kombinirani plošči kasneje je scena ponovno deležna sladkega ugriza nove, samostojne izdaje izmaličene korovske himere Full of Hell. Imenovana po viskozni strditvi krvi, je plošča Coagulated Bliss, izdana kakopak pri založbi Closed Casket Activities, plod utrjene zgostitve znanja, pridobljenega iz vseh preteklih žanrolomnih utrinkov benda.
Prvo rano nam zada komad Half Life of Changelings, ki pogumno preseneti z izjemno rahlimi kitarami, izposojenimi neposredno iz melodičnega hardkora v stilu benda Touché Amoré, s katerim Full of Hell začrta melodramatični spopad med bendom in osrednjo tematiko plošče. Tematsko ta predeluje obup, ki je vzklil iz prekomernega lovljenja začasnega zadovoljstva. Čustvenost uverture bend hitro izmaliči z zamahom grindkorovskega buzdovana, kakršnega smo nazadnje zaužili na plošči Roots of Earth Are Consuming My Home. Grind, v nas zavrtan z repeticijo nihajočih rifov in stampedom bobenske baterije, se hladno prelevi v naslednji štikeljc Doors to Mental Agony. Komad, ki je bil znanilec te plošče pred kakšnim mesecem, kompozicijsko sicer ne preseneča. Brez slabe vesti rečemo, da namensko izpolnjuje kvoto razbeljenega grinda, s katerim se je bend vzpostavil, zato pa toliko boljši vtis pusti vokal, ki je najintenzivnejši prav v tej skladbi. Dylan se vokalno izjemno izkaže. Iz sebe iztisne vse, od ritmičnega grgranja v tandemu s parazitskim rifom, ki se ga bomo do nadaljnjega otepali vsi, pa do fleksa krika z eno sapo, ki blesti polnih deset sekund.
Plošča Coagulated Bliss je nastala kmalu po skupni plošči z zasedbo Nothing. S tem sodelovanjem se je bend po lastnih besedah naučil pomembnosti tradicionalne pop glasbe in značilne pesemske strukture. Posledično na albumu namensko ni več balasta kot na prejšnjih izdelkih. Frenetična matrica, zgrajena na okostju hrupa in agresivno zgoščenega grindcora, ki je Full of Hell služila od nastanka benda pa do plošče, kot je Weeping Choir iz leta 2019, je razpadla in hrupotvorje ni več samo sebi namen. Coagulated Bliss se baha s precej natančnejšim zvokom brez motečih ornamentov, ki dovoljuje vsem ponotranjenim zlitinam zasedbe prosto pot, da zaživijo v sicer dokaj omejujočih dolžinah, značilnih za žanr. Full of Hell to dosežejo na svoj način, brez žrtvovanja intenzivne narave svoje glasbe. To so zgolj strnili v elegantnejšo podobo, s katero svojo mizantropno naravo prikažejo bolj neposredno in tako razumemo, da vsa jeza benda izhaja prej iz razočaranja in globoke ljubezni do človeštva kot pa česa drugega.
Namesto prenasičenosti komadov, ki bi se hrupno prelivali drug v drugega, lahko tako posamezno zaužijemo izstopajoče komade, kot je denimo industrialna bombica Fractured Bonds to Mecca. Komad, bolj podoben kakšnemu bitu zasedbe Death Grips kot pa beštiji Full of Hell, v ospredje postavlja industrialno plat benda, ki smo jo v akciji nazadnje slišali v njihovem prispevku k plošči Disco4. Boben mašina goni komad v počasnem ritmu in se pusti marinirati v minimalnem dromljanju kitare in generiranega ropota, hrup je takó minimalen, večino teže pa ponovno prinese tesnoba vokala. Najkonkretnejši primer razkroja v prid bendovemu razvoju prinaša zaključna pesem albuma, Malformed Ligature. Poslušamo tri minute tihega vrenja jeze, ki se iz eksplozivnega poka postopoma prelevi v razočaran prezir. Full of Hell pletejo ponavljajoči se rif čez celotno minutažo in prepustijo vokalistu, da nemočno renči v steno, porojeno iz blast beatov in potuhnjene, doomerske sluzavosti začetne melodije. Besedilo se gnete okrog terorja duše, rojenega iz požrešnosti kapitalizma, stopnjuje svojo zgodbo; in ravno ko se zdi, da bo Dylan repeticiji komada podlegel, štafeto brezhibno prevzame Jacob Bannon, vokalist zasedbe Converge. Bannon se krepko razpizdi v enako surovem stilu, monotonost prej omenjene stene pa okrepi trobenta, ki zrcali zatiralsko melodijo kitar. V zadnjih sekundah pesmi tako zid kot vokalista zamrejo in vse, kar nam preostane, je negotovost srhljive zanke trobent.
Coagulated Bliss, šesti album velemojstrov iz oceanskega mesta in Pensilvanije, se je izkazal za izredno kvaliteten kos glasbe, toda na tak način, ki je za zasedbo Full of Hell ironično nekonsistenten. Pričakovanja, zgrajena okrog benda, niso diktirala žanrske prelevitve niti niso klicala po strašni vrnitvi h koreninam. Zasedba bi z lahkoto pripravila še en nasilen grind album in volk bi bil sit. Toda Coagulated Bliss je vse prej kot to. Je bendov najbolj razčlenjen in najdostopnejši album doslej in to postane, ne da bi kaj žrtvoval ali v čem pretiraval, temveč izkaže aktivno razumevanje identitete benda in vseh, s katerimi so v preteklih letih sodelovali.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj