Full of Hell: Weeping Choir + Scab Eater: Ultra Vires

Tokrat nas bo Tolpa bumov odpeljala na obe hemisferi našega planeta. Najprej bomo recenzirali ameriške talentirane death grinderje Full of Hell, ki so svoj debi Weeping Choir letos izdali pri založbi Relapse. Južno hemisfero pa bodo zastopali avstralski hardcore punksi Scab Eater z novo ploščo Ultra Vires, ki je izšla v sodelovanju francoske založbe Symphony Of Destruction in avstralske No Patience.

FULL OF HELL: Weeping Choir (Relapse, 2019)

Začeli bomo s Full of Hell, ki smo jim na valovih Radia Študent namenili že nekaj recenzij. Gre za izjemen četverec, ki nenehno premika meje svojega glasbenega izraza. Morda bi lahko takoj povlekli vzporednico z bendovo zadnjo predhodno ploščo Trumpeting Ecstasy, bend se je namreč nekako ustalil v death grinderskih vodah, vendar je to je le osnova, na kateri bend gradi dalje. Tudi na novi plošči slišimo veliko močno pustolovskih momentov, s številnimi harsh noise vložki in celo impro jazzovskim izletom na koncu skladbe Ygramul the Many. Skladbi, ki najbolj izstopata sta nojzerska Rainbow Coil in doomovska Armory of Obsidian Glass, na kateri slišimo tudi vokal Kristin Hayter oziroma Lingue Ignote. Celotna plošča je izjemno zanimiva, polna majhnih presenečenj v denimo že omenjenih izstopajočih točkah, takšnih fines je na plošči resnično ogromno. Predvsem pa nudi užitek ob zverinskem bobnanju in nečloveških vokalih. Znotraj precej organske produkcijske slike sicer svoj prostor najdeta tudi bas in kitara. Zvok kitar močno spominja na staro šolo ameriškega death metala, s sicer nekoliko pompoznejšo, modernejšo produkcijo.

Weeping Choir je plošča, ki je izšla dve leti po Trumpeting Ecstasy in po dolgem, intenzivnem krogu koncertiranja po celem svetu, ko si je bend vzel krajšo pavzo od nastopanja in se posvetil pisanju nove glasbe. Ko ploščo analiziramo kot celoto opazimo, da gre za pravzaprav za nekakšen kolaž vseh sodelovanj in prijateljstev, ki jih je bend sklenil na svojih turnejah. Očitni so vplivi bendov The Body in Thou, pa tudi prisotnost Lingue Ignote ne bi smela biti presenečenje. Ves vpliv starega ameriškega death metala je rezultat njihovega pogostega koncertiranja po ZDA, kjer so bili večkrat del velikih turnej s kultnimi bendi, kakršen je Immolation. Dejstvo je, da je Full of Hell izjemno talentiran bend, ki nenehno preseneča z odličnimi izdajami pa tudi z različnimi sodelovanji. Pred leti še eden najbolj perspektivnih bendov je danes eden izmed najboljših bendov na sceni.

SCAB EATER: Ultra Vires (No Patience/Symphony Of Destrustion, 2019)

Z drugim delom Tolpe bumov pa se premikamo na južno hemisfero k Avstralcem Scab Eater, ki igrajo zanimivo zmes hardcore punka s pridihi UK82 punkčine. Ultra Vires je dejansko bendov prvenec, pred njim so namreč izdali le nekaj demo kaset in dve sedem inčni plošči. Sicer pa smo jih imeli srečo videti v živo na odru pred tremi leti v izolskem skvotu Argo.

Scab Eater ne stavijo na brzino, ampak predvsem na agresijo počasnejših ritmov, ki sem in tja spominjajo na bostonski hardcore iz osemdesetih. Njihove kitare so glasne in hrupne. Ves čas slišimo chorus pedal, ki plošči prispeva poseben starinski pridih. Veliko feedbacka in piskanja bo zadovoljilo vse ljubitelje hrupnih punk bendov, k čemur pripomore tudi fino distorziran bas. Predvsem pa - bendu gre za enostavne kitarske rife, ki v tem primeru delujejo izjemno dobro.

Ultra Vires je klasična hardcore plošča s klasičnimi temami, klasičnimi žanrskimi prijemi, a vse skupaj je tako dobro sestavljeno, da je kljub neizvirnosti plošča prava bomba. Skratka, Scab Eater bodo zadovoljili vsakega ljubitelja HC punka, ker igrajo točno to, kar hočeš slišati. Enostavno in brez kompliciranja.