Fuzz: Fuzz

In the Red, 2013

Pa saj to ne more biti res, pomisli človek, ko na hitro preleti diskografijo Tya Segalla, kalifornijskega mladeniča, ki z neverjetno kondicijo niza albume enega za drugim. Minilo je eno leto od tega, ko smo prav tako z odprtimi usti ob recenziji albuma Twins ugotavljali, da je to že tretja studijska izdaja avtorja v dotičnem letu. In sedaj smo se ponovno znašli v podobni situaciji. Konec poletja je namreč izšla plošča Sleeper, ki jo je Ty Segall snemal v začetku leta. A kmalu zatem je s še dvema pajdašema, Charlesom Moothartom in Rolandom Cosiom, ponovno šel v studio. V le enem tednu je trojica odpičila in posnela osem pesmi, ki jih najdemo na albumu Fuzz, enako pa se je poimenoval tudi trio glasbenikov.

In ime je zgovorno, saj točno nakazuje na energičnost in norijo hrupnih ter razmazanih kitarskih rifov, ki rohnijo in podivjano kričijo skozi celoten album. Ty Segall, ki smo ga vajeni kot kitarista, tokrat sedi za bobnarskim setom. Sicer še vedno slišimo njegov vokal, a je tokrat kot bobnar bistveno manj izpostavljen, album Fuzz je namreč homogena celota treh tesno povezanih glasbenikov. Ob tem pa gre tudi za stare znance, saj je Charles Moothart že sodeloval na albumu Slaughterhouse, ki je prav tako slišati v surovi, kitarsko nabildani formi. Plošča Fuzz spomni na težek zvok predmetalskega obdobja oziroma kar konkretno na Black Sabbath. Ti kitarski rifi se v moderni preobleki občasno dotaknejo tudi zvoka, ki ga poznamo skozi delo bratov Tweak Bird. Obenem album v sebi nosi groteskno podivjanost in norijo, ki je posledica drog ter trenutka, ko se človeku totalno strga. Ob tem se na mestu najde producent Chris Woodhouse, ki sodeluje s kalifornijskimi čudaki Thee Oh Sees.

Fuzz je ravno tako album, ki se ne trudi biti preveč strnjen, temveč se predvsem posveča iskanju razsežnosti kitarskega hrupa, saj zvočne forme oblikuje predvsem skozi surovo energijo, posledično pa pesmi dosegajo tudi daljšo minutažo. Podobno kot Slaughterhouse je album Fuzz izšel pri kalifornijski In The Red Records in očitno je, čeprav gre za izkušeno in cenjeno založbo, da jih je uspeh albuma presenetil. Na njihovi internetni strani nas najprej pričaka opravičilo za dolgo naročanje dotične plošče, saj so totalno presenečeni nad številčnostjo naročil, ki jih komajda dohajajo. 

Fuzz se sliši kot izredno preprosta plošča, točno tako kot naj bi zvenel album, ki se ga posname v enem samem tednu. Povezano in organsko, poslušalec se znajde v samem središču dogajanja, v sobi skupaj z njimi, medtem ko so ojačevalci odprti in naviti do rdečih številk. A album vsebuje tudi mirnejše momente, prednjači predvsem dolg prehod v Loose Sutures, ki skupaj s pesmijo Hazemaze tvori enega od vrhuncev albuma, na katerem trojica, predvsem pa kitarist Charles Moothart odpiči barvite in hrupno opojne solaže. Pa tudi pesem What's In My Head? v sebi nosi umirjeni podton. Ko pa k temu dodamo še Raise, kjer na vokalu slišimo Charlesa Mootharta, se iz podivjanega albuma prikaže podoba, kjer se surova energija povezuje v občuteno in zaokroženo celoto. Fuzz se sliši kot plata, ki bo eksplodirala zaradi energije, a je obenem perpetuum mobile, saj to isto energijo skozi tišje momente ponovno posrka vase za nadaljnji pogon. 

Kaj povedati za na konec? Fuzz se oklepa preteklega obdobja, dobe, ko je kitara prišla v ospredje odra kot glasen in surov inštrument. Prav tako je to plata občutkov in njihovih naglih, nekontroliranih izbruhov. A kaže se tudi slednje: Ty Segall nas je ponovno nokavtiral. Česar se ta čudežni deček dotakne, postane zlato, pa četudi se skrije za bobni.