Gaika: Spaghetto
Warp, 2016
Turbulentnost časov, v katerih živimo, konkretno odzvanja tudi v najrazličnejših sferah sodobne umetnosti, ki se na različne načine trudi komentirati in osmisliti vsesplošno svetovno dogajanje. Ob tem gre lahko za emancipatorne pozive ali za resignirano in stoično analitičnost, obenem pa so tudi tisti eksplicitno neopredeljeni danes toliko lažje brani skozi politično optiko. Popularna kultura in z njo morda na prvem mestu ravno popularna glasba se tako zdita vedno očitneje prepleteni s političnim kontekstom, ki pa ga hote ali nehote v praksi pogosto uspeta komodificirati.
Politična glasba, ki jo lahko vidimo kot funkcionalno za nekje bolj in drugje manj očitno posredovanje odgovorov na aktualna vprašanja in sprejemljivih ali nesprejemljivih etičnih drž, je tako lahko smatrana za zgolj še en tematski in s tem na nek način tudi žanrski okvir. Kljub potencialno subverzivnim težnjam, ki morda sicer do neke mere lahko spremenijo ali pa podžgejo politično opredelitev, pa eksplicitno politizirana popularna glasba v veliki meri služi zgolj kot nekakšen ventil, zaradi katerega sistema naveličani posamezniki po spevni eksplikaciji vseh sistemskih napak le toliko bolje delujejo v tem istem sistemu.
A ker ima pravzaprav vse potencial biti na ta način komodificirano, je težko in obenem sporno govoriti o različnih stopnjah pristne oziroma pristno produktivne subverzivnosti. Danes obravnavani britanski producent in vokalist Gaika se denimo precej očitno politično opredeljuje proti represiji marginaliziranih in getoiziranih manjšin ter proti vedno intenzivnejši gentrifikaciji, obenem pa v njegovi glasbi hote ali nehote odzvanja Brexit. In čeprav v tovrstnem tematiziranju nikakor ni edini, se zdi, da tu nekoliko izstopa predvsem zaradi več kot očitne nagnjenosti k vsesplošni zvočni inovaciji, ki za sabo potegne tudi bolj didaktičen in k diskurzu usmerjen etos.
Gaika se je na radarjih glasbenih entuziastov pojavil komaj konec leta 2015, ko je na spletu objavil svoj prvi album z naslovom Machine. Že takrat se je gibal v edinstvenem spoju vzdušij hiphopa, grima in temačnega r'n'b-ja, ki so bila preudarno vpeta v ritme britanskega bassa in jamajškega dancehalla. Najopaznejše komade je pospremil z vizualno pestrimi videospoti, ki jih kot sicer v prvi vrsti vizualni umetnik stalno pridno proizvaja. V njih se je pojavil skrit za maskami, sestavljenimi iz razrezanih superg, ki so ga posrečeno ikonizirale in obenem odsevale duh urbane tesnobe, karakteriziran v njegovi glasbi, takrat hitro prepoznani kot simptomatični za sodoben čas. Aprila lani je nato pri založbi ter spletni platformi Mixpak izdal svoj naslednji, nekoliko bolj grimu vzporeden album Security, poln raznih gostujočih glasbenikov in vokalistov predvsem iz njegovega že prej vzpostavljenega socialnega kroga. Že sredi oktobra pa smo nato presenečeno uzrli pri legendarni britanski založbi Warp izdano in danes poslušano ploščo Spaghetto, ki deluje tudi kot daleč najbolj dodelana.
Na njej skuša Gaika skozi svojo tako zvočno kot tekstovno eksperimentiranje posredno zapopasti vzdušje sodobnega časa in se s tem nekako opredeliti do njegovih sindromov. Svoje videnje nam posreduje skozi zadržana in mestoma popolnoma nerazumljiva besedila, deklarirana v ponekod dozdevno prestrašeno tresoči ter drugje veliko odločnejši in agresivnejši dikciji, ki se poleg južnolondonskega naglasa pogosto zdi obtežena tudi z nekaterimi vokalnimi lastnostmi jamajških MC-jev. Na ta način mu uspe nekje skoraj militantno pozivati k emancipaciji marginaliziranih in drugje sprijaznjeno ter skoraj romantizirano opevati tegobe medčloveških odnosov, ujetih v predapokaliptični hedonizem. Vselej pa je ob tem tako zaradi večinoma precej skromnih in pogosto kriptičnih besedil kot zaradi raznolikih načinov, na katere so ta posredovana, prej kot odločno narativen zgolj nekako sugestiven.
Tekstovne tematike, s katerimi se ukvarja, so večinoma odlično komplementirane z razgibano in raznoliko zvočno podlago, ki med raztresene ritme pogosto kontraintuitivno razporejajo različne močno obdelane sample, med katerimi se znajdejo tudi razni mehanični šumi, kliki in teksture, s katerimi se izoblikuje samosvoje futuristično vzdušje. Skozi njegov intuitivno raziskovalen pristop tako nastanejo številni zanimivi prehodi, vratolomni ritmični vzorci in frekvenčne sopostavitve, ki jih vedno znova lahko opazujemo in raziskujemo v vsej njihovi detajliranosti. Tovrstne nekonvencionalne odločitve znotraj zgolj zvočnih prvin dotičnih komadov delujejo kot odraz zvedave usmerjenosti v razvoj in napredek, ki pa je v precej ožji, na aktualne družbene problematike osredotočeni kategoriji nato tudi ubesedena, in sicer na pogosto precej ustaljen način.
Gaika se sicer zaveda, kako hitro so lahko tovrstni politično opredeljeni glasovi komodificirani, a skuša do lastne političnosti ohranjati distanco in poudarja, da je praktično vsako dejanje politično ali pa kot tako vsaj lahko interpretirano. Na prvem mestu ga tako očitno zanima predvsem sama glasba, v katero intuitivno zlaga zvoke, za katere čuti, da skupaj dobro delujejo, ter hkrati čustva in besede, ki mu v danem trenutku rojijo po glavi. Na ta način se do neke mere distancira od lastne politične sporočilnosti, ki jo tako lahko toliko očitneje spremeni v zgolj odraz njegovega individualnega počutja v danem času in prostoru ter ne nujno v koherentno sporočilo. To pa je kljub morebitnim dobrim nameram že zaradi narave glasbenega medija vseeno hitro lahko izkoriščeno tudi za nadaljnje polariziranje in stagnacijo diskurza ter za raznovrstno dogmatizacijo.
Gaika bo s svojo glasbo nedvomno odprl kakšno debato in bo morda ponekod uspel tudi ozaveščati o perečih problematikah. A verjetno bo njegov prispevek k vsesplošnemu napredku predvsem posledica njegovega inovativnega pristopa h glasbi, s katero mu je že uspelo nekoliko prevetriti britansko sceno. In morda se tovrstni premiki lahko v širšem planu izkažejo za prav tako pomembne, če ne celo pomembnejše.
Prikaži Komentarje
Komentarji
grime? really?
not really...
Komentiraj