GATE: Saturday Night Fever

MIE Music, 2016

V tokratni Tolpi bumov predstavljamo album Saturday Night Fever, ki prihaja izpod rok samostojnega glasbenika Michaela Morleyja, skrivajočega se za nadimkom Gate. Michael Morley je obenem član razvpitega novozelandskega glasbeno-umetniškega tria The Dead C in za tiste, ki niste seznanjeni z zapuščino te skupine, naj povemo ključno. Gre za trio, katerega časovni začetek delovanja je recimo vzporeden tukajšnjim poznim punkovskim generacijam. The Dead C že 20 let preobraža glasbeno pokrajino in sploh tradicionalno rockovsko glasbeno produkcijo z bolj improvizacijskim pristopom in lo-fi oziroma nizko kvalitetnimi posnetki kitarskega žaganja, šumečih samplov in vsega hrupa, ki nastaja ob njiju. Michael Morley tudi v svojem samostojnem nastopanju kot Gate gradi na podobni estetiki in na podoben način postaja neki izobčeni »enfant terrible«, tipično nasprotje vsega ortodoksnega v rockovski glasbi.

Ampak za začetek še brez heca. Morley opisuje, da po navadi dela in snema v popolni izoliranosti, v nočnih ali pa zgodnjih jutranjih urah. Kot Gate izdaja večinoma svoje soliranje na kitari ob uporabi ponavljajočih se ritmičnih ali ambientalnih semplov, obenem pa njegovo igranje krasijo raznorazni efekti melodične razgradnje in vzdrževanja monotone distorzije, ki jo spremlja njegovo zamolklo petje. Morleyjev novi album Saturday Night Fever, ki je izšel pri angleško bazirani založbi MIE Music, je večinoma razumljen kot odziv na kritike albuma A Republic of Sadness, ki je izšel leta 2010. Glede omenjenega albuma, ki je bil precej bolj melanholično in ritemsko osnovan, so v glavnem padale pritožbe, da se ritemski sempli preveč ponavljajo in da se komadi na splošno preveč vlečejo. In kar naredi iz tega širšo komedijo, je to, da je Morley vsebino teh kritik na novem albumu le še potenciral.

Sedaj pa lahko nadaljujemo v humorističnem kontekstu, v katerega moramo novi album Michaela Morleyja tudi umestiti. Naslov albuma Saturday Night Fever je direktna referenca na zloglasni muzikal, s katero skuša Morley ustvariti nekakšen kozmični disko-rock. Ta je najbolje ponazorjena na tretjem komadu albuma Caked, ki v svojih dobrih devetih minutah presenečeno vključuje funkovske semple trobent ter razne ploske in tleske, ki spremljajo gruvi bobnarski ritem, tekom istega komada pa Morleyjevo dramatizirano melanholično petje zelo počasi popolnoma preglasi kozmični drone, pospremljen z  nežnim, skoraj nebesnim zborovskim petjem. Na albumu slišimo zgolj štiri komade, ki pa segajo v dolžino od devetih do dvanajstih minut in se po svoje vlečejo še bolj kot na albumu A Republic of Sadness, ritemski sempli so še bolj trdovratni in glasbene zvrsti so med sabo pomešane do skrajnosti.

Prej kot za kako novo obliko laično poimenovanega krautrocka gre za obliko glasbene satire. Morleyjevi posnetki se jasno ne obremenjujejo z glasbeno strukturo in se ne merijo po kriterijih predvidljivosti, ker ne gre niti za predvidljivost niti za prehode znotraj komadov. Poslušalčev ali poslušalkin problem verjetno predstavlja dejstvo, da so spremembe med komadi izrazito manj opazne za tovrstno rockovsko godbo, h kateri komadi na videz težijo. Tako izpade recimo 11-minutni komad Licker monoton in repetitiven zaradi samih monotonih in repetitivnih rockovskih elementov, pri katerih se uvodni kitarski riff ponavlja skoraj 8 minut, in se ga lahko ob pozornemu poslušanju komada preprosto naveličamo. A spremembe, ki se med komadi dogajajo večinoma z efekti, so minimalne narave in komadi se ponavadi končajo nepodobni njihovim začetkom – če se začnejo precej parodično, se končajo v namenoma razvlečenem ambientalnem razneženju.

Širši kontekst večdesetletnega ustvarjanja Michaela Morleyja daje prihajajočemu posluhu albuma neki smisel, ki bi ga verjetno ob golem poslušanju komadov izpustili. Ocena albuma na koncu koncev ne more biti dobra ali slaba, ker glasba sama zase ni vredna prisluha, če jo ocenjujemo s konvencionalnimi rockovskimi analizami komadov. Kdor pa bo to plato vzel manj resno in se postavil v vlogo človeškega opazovalca dogajanja, bo lahko v njeni komičnosti in kljubovanju tradiciji tudi užival. Zamislite si recimo, da ste na afterpartyju punk dvojice Sleaford Mods v popolnoma zakajenem klubu, že kako uro naveličani poplesavanja in da na oder pride Michael Morley kot Gate odigrat plato Saturday Night Fever. Nekaterim bi bilo to resnično neprecenljivo, medtem ko bi drugim predstavljalo jasen znak, da je čas iti domov.

View post on imgur.com