GHOSTFACE KILLAH & ADRIAN YOUNGE: Twelve Reasons To Die

Soul Temple, 2013

Wu-Tangovec Ghostface Killah je eden najkonsistentnejših in najzanesljivejših klepetačev, ki le redko razočara. V svoji 20-letni karieri razvaja že z desetim solističnim albumom, vračajočim v izhodišče wu-tangovskega trademark zvoka devetdesetih, v tem primeru ustvarjenega s strani producenta in multiinštrumentalista Adriana Younga. 

„Morilec“ se torej vrača h koreninam, ki jih v resnici nikoli ni kaj prida zapustil, le da gre v tem primeru za konceptualno ploščo, na kateri je v glavni vlogi Ghostfaceov alias Tony Starks. Zgodba je nekakšna mešanica stripovske estetike zaljubljenega super junaka, ki se bori proti izdajalski kriminalni združbi DeLuca, ki prav tarantinovsko maščuje smrt svojega dekleta. V samo zgodbo sta kajpak vpeta vzpon in padec, producent Adrian Younge pa je zgodbo popeljal v leto '68 in jo z odliko gradil okrog italijanskega horror filma. 

Produkcijsko si je inštrumentalno pot zastavil tako, kot bi po njegovem zvenel wu-tangovski produkcijski mastermind RZA konec šestdesetih, s tem da je v zvok vpletel tudi morriconejevske vzorce špageti westernov, nekaj triphoperskih eskapad in scenaristično ustvarjal atmosfersko godbo značilno za črnski filmski blaxploitation. Upoštevajoč zakonitosti filmske glasbe je tako ustvaril veliko bolj toplo, organsko verzijo zgodnjega zvoka Wu-Tang Clanov, pomešanega z veliko soula, močnimi, polnovrednimi bobni ter razgibano filmskostjo šestdesetih in sedemdesetih let, ki glavnemu govorcu pušča veliko prostora za verbalne odklone.

Vloga pripovedovalca zgodb je glavnemu akterju pisana na kožo, saj tudi tokrat precejkrat zanimivo inverzira, prepogiba besede, se lahkotno poigrava s slengovskim vokabularjem, igra z besedami, ob tem pa nas spravi še v nepredstavljivo okolje Italije v šestdesetih, povsem prežeto s črnskim raperskim slengom tega časa. Naracija je močno na nivoju. Naslanja se na mafijske stereotipe brezkompromisnosti, neustrašnosti, umazanosti in sadizma, Ghostface pa ji dodaja občutek nervoze, nesigurnosti in mestoma zmedenosti nad situacijo, v kateri se je znašel. Maščevalni pohod zaradi ljubezni do hčerke mafijskega šefa dokaj detajlno opisuje skozi kratke kompozicije, kjer vloge preostalih karakterjev deli med nekatere gostujoče wu-tangovske ase,  katerih višek  doživimo v izmenjavi verzov o prepiru za žensko med njim in Cappadonno, ki je polna strasti, ljubosumja, ogroženosti, ljubezni, a hkrati tudi tako opevane mafijske lojalnosti.

„12 Reasons To Die“ prinaša segmentirane komade, sledeče v scenarističnem zaporedju, kjer je vsaka kompozicija nova epizoda, hkrati pa celotni album deluje tudi povsem razdrobljen na posamične dele, čeravno se emocionalno nanj v začetku težje navežeš, pa z vsakim novim poslušanjem dobi albumsko vrednost. Konstantnost Ghostfacea, blestečega tudi v drugem delu albuma, ko se po smrti Tonya Starksa superherojsko vrne kot Ghostface Killah in brutalno obračuna z izdajalci, pa dobiva močno vrednost ob totalni kemiji s producentom Adrianom Youngom, ki je pravzaprav glavno presenečenje albuma. Njegova živa inštrumentacija nam skupaj z iznajdljivim podajanjem besedil raperskega staroste ustvari filmsko muziko za neobstoječ mafijski film.

Deseti pridelek najbolj zanesljivega wu-tangovskega vojaka je fina popestritev njegovih siceršnjih dnevnih observacij in materiala na njih. Klasična mafiozarska zgodba maščevalnega morilskega pohoda, sveže rime in obnovljen, nekajkrat sicer pripovedovalsko malce odtavajoč koncept, se ne morejo primerjati z vrhuncem njegovega dela, vseeno pa gre za izjemno kompakten ter produkcijsko dovršen kratek album z zapleti in razpleti, znanimi iz filmskega sveta.