GIANT CLAW: MIRROR GUIDE

Orange Milk Records, 2021

Današnji termin Tolpe bumov namenjamo umetniku Keithu Rankinu, ki ste ga med njegovim desetletnim ustvarjanjem že lahko zasledili v oddajah na Radiu Študent. Keith primarno ustvarja pod imenom Giant Claw in že od leta 2010 vodi založbo Orange Milk Records, morda pa ga poznate tudi kot enega izmed treh sestavnih članov zasedbe Death’s Dynamic Shroud. Izdelek, ki ga obravnavamo danes, nosi ime Mirror Guide in je že sedemnajsti album projekta Giant Claw ter prvi po trilogiji albumov, ki se je zaključila s Soft Channel. 

O žanrskih in stilskih zaznamovanostih ustvarjalca je bilo v preteklosti povedanega že veliko in smiselno je, da odprte diskurze nadaljujemo skozi prizmo razvoja. Še vedno lahko govorimo o umetnikovi vpetosti v internetno kulturo, vendar so zvočne reprezentacije Mirror Guide veliko bolj subtilne. V splošnem se zdi, da je Keith z melodičnimi deli uravnotežil fragmentiran ustvarjalni pristop, ki smo mu bili priča na preteklih izdajah. Če se je Soft Channel zdel raztresen in nepovezan, kot internetna kultura, znotraj katere je vzniknil, je Mirror Guide precej bolj jasno osrediščen z daljšimi liričnimi sestavki glasbe. Ti so še vedno ukalupljeni v bloke značilnih kratkih zvočnih izsekov in gličev, vendar so z njimi neobremenjeni in se jim postavljajo v kontrast. 

To je morda najbolj očitno na skladbi Until Mirrors, za katero je svoj glas prispevala Tamar Kamin. Že samo sodelovanje z vokalisti je nekaj, česar na prejšnjih albumih ustvarjalca ni bilo slišati. Po štirih minutah minimalističnega prepletanja odsekov vokala z različnimi inštrumentalnimi teksturami se komad pretvori v harmonično vodenje glasov godal in vokala v popolni odsotnosti prejšnjega kolaža zvokov. Prototip tega pristopa smo lahko slišali že na tretji skladbi albuma Soft Channel, vendar se je tam razvil v povsem drugačno smer, še vedno osredotočeno predvsem na teksturni nivo. Medtem lahko na Mirror Guide občutimo veliko večje ravnotežje med harmoničnimi in melodičnimi strukturami na eni strani in teksturo na drugi. Kot je Keith sam izpostavil v nedavnem intervjuju za Tone Glow, je k temu v veliki meri prispeval tudi njegov odnos z zdaj že pokojnim profesorjem in skladateljem Noahom Creshevskyjem. Ta se je vzpostavil kot pomembna figura predvsem v validaciji in legitimizaciji glasbe, ki jo ustvarja Giant Claw, kar je nedvomno pomemben faktor v kakršnikoli eksperimentalni dejavnosti. 

Prisotnost kulta akademije v mislih ustvarjalca nedvomno svoj vpliv pušča tudi na samem albumu. Keith se na Mirror Guide vrne k bolj tradicionalni kompoziciji, pri čemer med seboj smiselno povezuje različne dele kompozicije. Elemente hrupa in tišino je nadomestilo vodenje glasov, ki odločilno vpliva na koherentnost albuma. Še vedno lahko slišimo avtorjeve zgodnje ideje, vendar jih v primerjavi s prejšnjim klubskim filingom vseskozi preveva občutek komornosti. Misel, ki se ob tem utrne, je skrb za ohranjanje kreativne integritete. Keith se je iz babičine kleti, kjer je na klavirju ure in ure raziskoval glasbo, skozi dosedanjo diskografijo šestnajstih albumov vzpostavil kot oseba, ki ne potrebuje papirja za to, da si lahko reče skladatelj, in škoda bi bilo, da bi se na tej točki zapletel v dogme kompozicije. 

Vsekakor gre pri plošči vseeno za presežek tako v glasbeni vsebini kot na ideološki ravni v smislu utiranja lastne kreativne poti. S tega vidika lahko Mirror Guide razumemo tudi kot opomnik, da si je včasih za ustvarjalne transakcije treba vzeti čas, tudi če traja desetletje ali dve. Predvsem pa je povedno dejstvo, da ustvarjalec z albumom Mirror Guide dokaže, da je zmožen ohranjati in neprestano razvijati svoj pristop k ustvarjanju, ne da bi pri tem postal repetitiven in dolgočasen.