Giovanni Di Domenico: Insalata Statica

Silent Water, 2017

Tokrat se s prvo Tolpo, pripravljeno za leto 2018, ugrezamo globoko v odtise lastnih riti v naslonjačih ali v goste, polne pene naših razpoloženj, oziroma se predvsem prepuščamo vitkim potem kompaktno aranžirane glasbe italijanskega pianista, improvizatorja in skladatelja Giovannija Di Domenica, mojstra mehkobe in enega iz tima muskontarjev z resnim razgledom nad popularnimi žanri 20. stoletja v kontekstih sodobne, kao resne kompozicije.

Di Domenico je kot pianist in člen zanimivih mednarodnih projektov seveda že dobro uveljavljen akter godb v vmesju med sodobnim jazzom, improvizacijo, bolj umetniškimi motivacijami in popularnimi odvodi. V letu 2017 smo mu na RŠ prisluhnili kot članu zasedbe privlačnega sodobnega jazza – Oba Loba dveh bratov Loba, Norberta in Joaa, sicer pa Giovanni že skozi vse aktualno desetletje pridno polni svoje arhive z zanimivimi sodelovanji; igral oziroma snemal je z imeni, kot so Arve Henriksen, Nate Wooley, Chris Corsano, z Alexandro Grimal, Akiro Sakatom in nenazadnje z Jimom O'Rourkom. Sploh s slednjim sta v zadnjih letih napletla očitno izredno plodno in navdihujoče sodelovanje, med drugim je Jim z Insalato Statico naveden tudi kot eden glavnih, katerim gredo zahvale za življenje tega projekta, seveda pa ne gre zanemariti niti ostalih sodelovanj, ki sta jih O'Rourke in Di Domenico predočila v obdobju od leta 2015 dalje.

Insalata Statica naj bi bila povsem v post-produkciji izvršena kompozicija, pravzaprav 5-letna, dolga in globinsko premišljena reciklaža materiala, nasnetega za neudejanjen bendovski projekt, naknadno studijsko sestavljenega v povsem drugačen aranžma, ki tu kar utripa s pulzom minimalistične napetosti, vplivi Reicha, Glassa, Oldfielda, razpoloženji tira The Necks ali toplo bendovsko aranžmajsko podmazanostjo omenjenega Jima O'Rourka … s tipom zasedbene dinamike torej, ki v takšni kombinaciji vplivov priča hkrati senzibilnost do popularne glasbe in avant glasbenih vsebin. Vsi prijemi tu so izredno domačni znotraj Di Domenicovega kataloga, hkrati pa gre za delo, ki njegov izrazit osebni glasbeni jezik razstavlja v monolit, v praktično sublimen pregled omenjenega osebnega izraza. Gre za presežno vrednost vsakdanjega, za prepoznaven avtorjev jezik, izčiščen v epski narativ minimalistične forme, ki še toliko bolj poudari vsako aranžmajsko tendenco, preplet akustičnih zvenov in idiosinkrazijo vključenih glasbenikov.

Pravzaprav je Insalata Statica v veliki meri Di Domenico sam, ki mu le v drobni meri na pomoč priskočijo bolj ali manj stalni sodelavci z le določenimi inštrumentalnimi vpadi. Motivi v smislu filmskih vplivov in odmevov čudaške kolažne umetnosti 60-ih in 70-ih let prejšnjega stoletja so tu kar nekako samoumevni, navaja pa jih seveda tudi avtor sam. Glasba se razpleta v korakih vstopa in izstopa, v očitnem dvojnem vplivu izrazov tipa pionirske glasbe Mika Oldfielda ali improviziranih dinamik znanega avstralskega tria The Necks ter denimo zasedbe Supersilent. Prvi prekat tega vpliva slišimo v sami zvočnosti, v specifičnih prepletih klavirja, orgel ter drugih težje določljivih prepariranih akustičnih zvenov … Drugi prekat postane zelo očiten s premiki, glasba je tu namreč očitno zaznamovana s počasnimi, a odločnimi vstopi in izvijanji novih in nato v eter izpuščenih repetitivnih inštrumentalnih vzorcev. Morda je v tem smislu ta glasba celo najbolj nepresenetljiva, morda celo usojena pozabi ali morda preprosto prezentna in hkrati nevsiljiva, aktualna, a bolj kot ne pač večna in neumestljiva.

Moment, v katerem se ta glasba vsekakor najde in znajde, je kontemplacija, pa naj bo ta izvajalska ali odjemalska. Insalata Statica je perfektno domišljena, jasna, fokusirana in uravnotežena kolažna kompozicija za precej ležerna stanja v prehodih na misli o lepem, o odsevu sonca na steklu,  o kapljicah jutranje rose; je nalaganje plasti in plasti na mejah kiča in nevsakdanje himničnega, a vselej umirjenega in pomirjajočega.

Vsekakor je naše upanje tu predvsem, da se bo Insalata Statica kljub nezgrešljivi jutranjosti, kot jo zaznamujejo začetki, lepo ulegla tudi v večernost in poražen defetizem prvih dni vnovičnega zagona, da vas bo ta kompozicija - v devetih segmentih oziroma enem 40-minutnem kosu - ujela v godnem zadovoljstvu in z ravno prav čutne miline, da vas zgane ...