Giuseppe Ielasi / Enrico Malatesta: Rudimenti

Entr'acte, 2012

Tokrat v Tolpi bumov predstavljamo sila nenavadno izdajo dveh prvoborcev italijanske eksperimentalne glasbe. Ne eni strani imamo Enrica Malatesto – akademskega tolkalca, ki je eden tistih najbolj mejnih glasbenikov. V naših krajih ga poznamo kot silovito prodornega improvizatorja, takega, ki se ne ustraši izziva tudi v zvočno neizprosnih situacijah, ki narekujejo tisto najbolj dialoško, sebe izprašujočo motivacijo. Nazadnje smo ga v Ljubljani videli v studiu 14 Radia Slovenija, kjer se je v organizaciji Confine Aperto poklanjal Johnu Cageu z ekstremno skoncentriranim solo igranjem ter v improvizaciji z Nino Prešiček.

Potem pa je tu še stari znanec – Giuseppe Ielasi. Tudi on seveda ni tujec našim odrom, a je minilo že precej let, odkar smo ga nazadnje videli. Temu morda najbolj botruje izrazit zasuk v njegovem glasbenem življenju, saj je zavrnil svobodno improviziranje kot prakso in se v celoti posvetil studijskemu delu, s tem pa v zadnjih letih mnogo prispeva k izzivalnim robovom glasbe, ki izhaja iz improvizacije, vendar na tak ali drugačen način ne pristaja na strogo ločevanje kompozicije ter ad hoc igranja. Zato Ielasi manj koncertira v živo, njegovi nastopi pa so bistveno bolj podobni živim izvajanjem sodobne komponirane elektronske glasbe kot improviziranim zvočenjem.

Parčkanje Malateste in Ielasija bi sicer lahko bil sanjski projekt. Ker je to kombinacija enega najbolj izdelanih tolkalcev, ki se vedno v kopicah ukvarja z ritmom, ter – recimo temu – laptop muzičista, ki posega po zvokih, ki so izključno akustične narave, a skozi računalnik razstavljani na način, ki predoča naravne ritme in ki – spet - ritmični organizaciji najdenih ter terenskih zvokov nadgrajuje formo skozi inštrument mreže in stereo prostora.

Rudimenti pomeni principi. Morda je to napoved nadaljnje diskografske linije. Ali pa je to le izostritev dejstva, da se Ielasi in Malatesta tukaj ukvarjata z osnovami oblikovanja nasnetih zvočnosti. Iz improvizacij so izvzeti rudimentarni ritmizirani zvočni vzorci, vzorci tolkal in predpripavljenih terenskih posnetkov. Ti porodijo predvsem vtis, impresijo. Namenjeni so temu, da stojijo sami, da sami sebi gradijo in zaključijo svoje okolje, vsebujoč ves za to nujen dialog, saj gre za skupno delo dveh glasbenikov. Dodan organizacijski/kompozicijski princip zato nastopa le od znotraj. Iz intrinzičnih napetosti domačih zvokom v umetnem prostoru - napetosti, ki je dojemljiva sproščanju, zategovanju – skratka manipulaciji mojstra zvočnega tehnika. Ielasi se na tem področju znajde pravzaprav obrtniško – s tovrstnimi posegi je zakrivil denimo remiks, dodan eni bolj izpostavljenih domačih plošč – dokumentom improvizacij kvarteta Udarnik.

Vendar pa na Rudimenti Ielasi problematiko notranjih napetosti  zvokov in tega, kako tem streči drugače kot znotraj ad hoc okvira, izpostavlja še skozi navidez docela zunanje formalne okvire. Pravzaprav tu razširja svojo prakso neimenovanja komadov ter neoznačevanja strani plošč, ki izdelek kot celoto izpostavlja v svoji bistveni vlogi in obenem izjemen poudarek namenja vsakemu posameznemu segmentu ali kombinaciji zvokov. Prvič tokrat nihče te njegove prakse ne more spregledati kot preferenčne izbire ali osebne muhe – podpisa. Tokrat se je treba s tem njegovim principom soočiti točno tam, kjer se pojavi, in tam, kjer je integralen ter konstitutiven njegovemu zvočnemu outputu. Med komadi, med zvoki – v osnovni izbrani metodologiji. Glasbena celota tukaj sploh ni razdeljena na dele, kljub temu da med zvočnimi segmenti na plošči najočitneje nastopajo vmesne tišine: - očitni razločevalci posameznih kosov, - metodološki zaznamki logiki neidiomatskosti ter zvoka/ne-zvoka v glasbenem. Plošča je editirana v en dolg, šestindvajsetminutni track. Ta poteza je pač to – editiranje. V svoji goli bistvenosti. To je to. Usmerjena na nasneto in reproducirano zvočnost, usmerjena na muzikalni diskografski moment. S tem pa tudi na moment zajetega zvoka, ki je seveda to – igran zvok. S to logiko Ielasi – kar je najbolj pomembno – še vedno ustvarja zvok v njegovi temeljni enostavnosti. V njegovih principih. Tako mu tudi ni treba ničesar dodatno izrekati.