GNOD: Infinity Machines

Rocket, 2015

V današnji Tolpi bumov se bomo ozrli nazaj v letošnje leto, natančneje v konec aprila, ko je angleški umetniški kolektiv Gnod izdal svojo peto ploščo pri založbi Rocket Recordings, naslovljeno Infinity Machines. Gre za skoraj dvourno glasbeno popotovanje, ki s sivo naslovno rorschachovo sliko namiguje na svojo tarčo – človeško notranjost in ubadanje z lastnimi mislimi.

Preden pa zajadramo v albumski trans, ki povezuje monoton sintetizatorski drone na eni in freejazzovski rock na drugi strani, pa posvetimo nekaj uvodnih besed ozadju skupine. Kolektiv Gnod v svojem desetem letu obstoja prej spominja na organizem kot pa na ustaljeno glasbeno skupino. In gre za zelo živahen organizem. V tem času se je v kolektivu zamenjalo vsaj 30 posameznikov, ki so v imenu Gnod nanizali že 12 samostojnih albumov na kasetah, vinilih in CD-jih pri šestih različnih založbah, mnogi tudi nadaljevali v ločenih smereh. Trenutni album, Infinity Machines, pa poganja četverica: trenutna motorja kolektiva, Chris Haslam in Paddy Shine, skupaj vodita sorodno založbo Tesla Tapes in tvorita duo Dwellings and Druss, najnovejši pridruženi član, saksofonist in vodja založbe Tombed Visions David McLean, pa je še tega meseca v okviru lastne založbe nastopil pod imenom Cornered Yet Climbing. Če tej trojici dodamo še Marlene Ribiero, dobimo današnji Gnod. 

Če smo do sedaj bolj kot ne zgolj omenjali imena ljudi, ki stojijo za samo skupino, se sedaj osredotočimo še na širše ozadje in končno na seciranje plate. Gnod so situirani v manchestrskem Islington Millu, ki spominja na prenovljeno različico domače Tovarne Rog, kjer se prepleteta skupnost in službeno življenje skoraj tisočih umetnikov, in Gnod je zgolj eden izmed tamkajšnjih kolektivov, ki so v njihovem snemalnem studiu aprila lani posneli svojo verjetno najbolj megalomansko ploščo. 

Vredno pa se je vprašati, če to megalomanskost lahko enačimo s kvalitetnim, če je album vreden svojega časa in poslušanja. Infinity Machines ni bil osnovan kot album za sprostitev. Izmed osmih komadov na albumu jih pet presega četrturno minutažo, kar za »gnodovce« ni nič nenavadnega. Dolgih komadov in rezgetavih kitarskih solaž smo bili pri njih praktično že vajeni. Kar pa je na albumu »v ušesa vpadljivo«, je pridodan saksofon in povečana raba elektronike. 

Že uvodni Control Systems po začetnem sintetizatorskem cvrčanju nežno preide v počasno rockovsko formo, ki jo spremlja oddaljen zvok razdraženega McLeanovega saksofona. Ne manjka tudi odrezave kitarske agresije, a je po svoje segregirana na krajših komadih tipa Desire in Breaking the Hex, medtem ko so v komadih z osprednjo elektroniko tako rekoč bolj potrpežljivi s stopnjevanjem. Inevitable Collateral in Importance of Downtime sta dva komada, pri katerih elektronski arpeggii in sinusno osciliranje vodijo nelagodni in ritmično enakomerni ambient. Nikjer pa ne umanjka hrupne distorziranosti, tako v smislu nojza kot kitarskega trušča.

Če strnemo opise, lahko pridemo do zaključka, da Infinity Machines v izdajah skupine ne odseva nobene pomenljive spremembe. Od poprejšnjih izdaj je nekaj netipičnih instrumentalnih poudarkov, ki mestoma pridodajo bolj eksperimentalen in jazzovski ambient, a njihov zvok ostaja precej prepoznaven. Verjetno pa se pojavljajo na zaključnih lestvicah letošnjih izdaj predvsem zato, ker še niso uspeli izdati tako obsežne izdaje, ki obsega dvojni CD in tri gramofonske plošče ter nudi dolgo dozo agresivne meditacije. Če kaj takega sploh obstaja.