Goat: Commune

Rocket, 2014

Pred približno dvema letoma je v naša ušesa treščila hipnotična glasbena mešanica albuma World Music, ki ga je posnela švedska zasedba Goat. Na njem smo slišali zmes raznolikih glasb od afriških ritmov, psihedeličnih šestdesetih let, krautrocka ter vzhodnjaške vplive. Ta glasbena mešanica je slišati hipnotično barvita, obenem pa deluje sproščujoče plesna. Na svojem prvencu so se Goat predstavili kot eklektičen glasbeni kolektiv, ki mu uspe razplesati poslušalstvo, obenem pa njihova glasba ponuja skoraj religiozno izkušnjo in moč razsvetljenja. To razodetje iščejo skozi šamanstvo in pogansko spiritualnost. Ko dodamo še njihovo zgodbo, da bi naj skupina obstajala že skozi generacije, njihove maske, ki jih nosijo na odru, pa naj bi nosili pretekli člani benda in naj bi bili z njimi celo pokopani, vidimo, da se Goat predstavljajo kot medij za doseganja spiritualne ozaveščenosti. Ob tem se vrnemo na ime zasedbe Goat, oziroma kozo, ki je žrtvena žival in predstavlja žrtvovanje posameznika za skupno dobro. Zato tudi nova plošča nosi ime Commune, ki nas v globlji spiritualni izkušnji medsebojno povezuje.

Njihova druga plošča se torej nadaljuje tam, kjer se je album World Music končal, v podivjani mešanici tolkalskih ritmov in psihedeličnih kitar. Njihov prvenec je vseboval mešanico afriškega rocka, ki je bil mnogokrat ojačan s težkim zvokom, kot pri pesmih Goathed in Goatmen, obenem pa je vseboval bolj plesne momente v pesmih Disco Fever ali pa Let it Bleed. V tem pogledu se je album Commune poveznil v še globljo spiritualno izkušnjo. Goat so tokrat za malenkost odstranili težo zvoka, njihova zvočna slika se je poglobila, namesto podivjane plesnosti pa ponudijo meditativno repetitivnost. Celotna podoba albuma je zaokrožena kot zvočni ritual, ki ga začnejo in končajo zvoki tempeljskih zvonov, vmes pa nas Goat popeljejo skozi ponavljajoče napeve in glasbeno sliko, ki svoj vir črpa v afriški glasbi, tako ritmiki, kot kitarskih prijemih saharskih blueserjev. 

Uvodna pesem Talk to God se po začetnih zvonovih odpre v plesno zibajoč kitarskih dialog, v podtalju pesmi pa se združujeta tako tolkalska ritmika, kot vedno debelejša basovska slika. Takoj na začetku nam postrežejo eklektično zmes spiritualne mantre, ki se nadaljuje v komadu Words, pri katerem se potopimo v globlji psihedeličen zvok, katerega kitare zadišijo po Wooden Shjips. V pesmi The Light Within pa slišimo preplet afriških zvokov in psihedeličnih kitar. Skozi To Travel The Path Unknown, ki zadiši po Orientu, se album umiri, komad Goatchild pa spomni na wah-wah zvoke iz njihovega studijskega prvenca, medtem ko Goatslaves vsebuje prepoznano plesno razgibanost, ki izhaja iz tolkalskih ritmov. Zaključne tri pesmi tvorijo instrumentalni zaključek albuma. V pesmi Hide From the Sun so ujete fuzz kitare, katerih odmev poudarja spiritualno izkušnjo skozi celoten album, Bondye pa kaže na to, kako nastajajo njihove pesmi v dolgem medsebojnem preigravanju. Pesem nosi ime po voodoo božanstvu in skozi repetitivnost dosega hipnotično meditativni učinek. Album Commune se zaključi v Gathering Of Ancient Tribes, ki povzema povezovalno sporočilo albuma skozi verze „Povej vsem, da potrebuješ vse. Povej vsem, da ljubiš vse.“ Ob tem pa nas ponavljajoči zvoki psihedeličnih kitar vlečejo v vedno globlji hipnotični vrtinec in obenem mehkobno zibajo, dokler se album ne sklene v krog ritualnih zvonov, ki smo jih slišali tudi v uvodu poslušanja.

Goat so za svoj drugi studijski album potrdili eklektično formulo iz debitantskega prvenca, obenem pa so še poglobili meditativno zvočno sliko. Če je bil World Music sestavljen iz posameznih pesmi, pa je Commune bolj celostno povezan album, ki se sliši kot zvočna podlaga za šamanske voodoo rituale, pesmi pa delujejo kot meditativni napevi. S svojim drugim studijskim albumom so Goat zvočno sliko rahlo umirili, a zato nas z njo zazibljejo v še globlji trans.