GOLD: OPTIMIST

Ván Records, 2017

GOLD so nam že ob jesenskem obisku na našem radiu in tudi takratnem koncertu v MKNŽ-ju dali jasno vedeti, da se njihov tretji dolgometražec že paca v studiu s producentom Randallom Dunnom. Na vprašanje, kaj naj pričakujemo, nam takrat niso znali odgovoriti, saj so v štirih dneh posnet album prepustili zvočnemu oblikovalcu in tudi sami čakali na končni izdelek. Izdelek je, kot napovedano, izšel že v februarju letošnjega leta pri nemški založbi Ván Records, pri kateri sta izšla tudi oba njegova predhodnika No Image in Interbellum. In kdo ob predhodnem poznavanju zasedbe ter naslovu albuma Optimist ne bi pomislil da gre za sarkazem? Ali pač?

Zasedbe GOLD na tem mestu ni treba ponovno predstavljati, vseeno pa ne gre pozabiti, da gre za sekstet s članom preminulih Devil's Blood Thomasa Sciaroneja, ki je bend tudi ustvaril skupaj s pevko Mileno Evo; da zasedba premore tudi slovenskega člana na kitari Jako Boliča, med drugim člana Leechfeast; in da skupina z vsakim albumom širi svoja glasbena obzorja, za kar nismo prikrajšani tudi z albumom Optimist. Ta seveda ne orje nove ledine tako nepričakovano kot album No Image po prvencu Interbellum, s katerim je zasedba ustvarila izrazit zvočni podpis in način aranžiranja skladb - tako besedilno kot glasbeno, pa vendar so nove širine plošče Optimist dovolj očitne predvsem v smislu zvokovne polnosti. Naj gre za subtilnejše baladne pesmi ali za trše rockerske in čarovniško zasanjane zloženke se GOLD izkažejo z bogatimi aranžmajskimi preskoki in na prvi posluh zelo minimalistično zastavljenimi komadi, torej z dosežki produkcijske taktirke, ki jih gre pripisati predvsem že omenjenemu Dunnu. V tej luči pa je vsaka pesem deležna tudi očitne pozornosti na detajle s strani vseh članov, ki preverjeno tudi v živo ohranjajo precizne strukture komadov, ki na koncertnih odrih ne pešajo za studijskimi posnetki.

Pohvaljena Milenina neposrednost s plošče No Image je na Optimist z vsem omenjenim še bolj vpadljiva in očitna. Plošča že z uvodno pesmijo You Too Must Die prizemlji in dotolče vse prikrite glumce, ki ne stojijo za svojimi dejanji. Še vedno je skozi celoto plošče zaznati mračen okulten pridih, z mogoče manj napadalnim in psihedeličnim pristopom, a še vedno z obilico post punkovskih in gotično rockerskih momentov. A dejstvo je, da GOLD za sabo pridno pometejo vsako sled, ki bi lahko sprožila primerjavo oziroma asociacijo na kak drug bend. Trojni kitarski napad ne kroji le težine in melodičnosti, temveč vsak kitarist vleče potek pesmi v svojo smer, obrača ideje in ponovno združuje posamezne linije ter gradi ozadje za Milenine napeve na površini. Ne glede na nivo agresije in podivjanosti, ki smo mu bili priča z RŠ hitom No Shadow, lahkotnost in obenem kompleksnost plošče nemalokrat izpade kot redka simfoničnost in muzikalnost black metal zasedb. To dobro ponazori denimo komad Tear, v katerem ritem sekcija skupaj s kitarami, vsemi njihovimi prekati in napenjanji dinamike tvori razburkano plovbo, ki se zaokroži in dokončno izgradi šele s pevkinim eteričnim vokalom.

GOLD z novim albumom nadaljujejo pot s predhodnega albuma. Taki zasedbi enostavno ne moremo pripisati, da je presegla samo sebe, da je v svojem najmočnejšem obdobju, ali pa da se podaja na pot v neznano; ker se pač pristno izogiba perverznosti, pokvarjenosti in objestnosti današnjega sveta z direktnostjo ter »pozitivo« in ker jim je sožitje glasbe in besedil z zadnjih dveh albumov preprosto pisano na kožo. Kaj pričakovati v prihodnje, verjetno ni najboljše vprašanje; bolje bo potrditi dejstvo, da se ekipa razvija in širi v vse smeri, sploh pa širi DIY ozadja iz katerih izvira. Ja, naslov Optimist ni mišljen sarkastično. Ravno nasprotno. Ob vsej krutosti zunanjega sveta tu poteka še intenzivnejša borba – s samim seboj. Ta se kot motivacijski pevkin monolog s samo seboj izraža v komadu Summer Thunder, kot pot iz teme v komadu Come With Me, kot zatiranje lastnih skušnjav po preživetju v pesmi Tear in kot kritika apatije v Be Good. Ob plošči Optimist ne gre za ekspresijo v slogu emo tarnanja. Ni vse samoumevno in določeno, zlagána družba je povsod in je večkrat zlágana, v tem zložena sama vase oziroma vnaprej pokvarjena in določena. Vse, kar ostane, je direktnost, kakršno sprejema vse manj ljudi. Nekaterim pomaga maska na glavi, drugim pa večna igra brez maske. »Take what you need not what you want – just be good …«