Golden Diskó Ship: Invisible Bonfire

Spezialmaterial, 2014

Za imenom Golden Diskó Ship se skriva nemška multiinstrumentalistka in videastka Theresa Stroetges, ki bi jo prej kot za one-woman-band lahko označili za one-woman-orchestra. Stroetgesova je kar nekaj let nastopala skupaj z Jasmino Maschina, v Berlin preseljeno Avstralko. Na odru sta bili v domeni Stroetgesove poleg elektronike še kitara in viola. Punci sta v letu 2010 izdali tudi split ploščo 'City Splits N°1 Berlin', ki je bila prva izmed split izdaj založbe Monika Enterprise, ki jo vodi nedvomno prva dama berlinskega podtalja Gudrun Gut. Dve leti kasneje je Golden Diskó Ship izdala prvi samostojni album 'Prehistoric Ghost Party' za založbo Klangbad, ki jo krmili Hans Joachim Irmler, klaviaturist legendarne zasedbe Faust. Na tem mestu velja navreči še zanimivo dejstvo, da sta v letošnjem letu ravno Gutova in Irmler povila skupni album, naslovljen '500m'. V letu 2012 se je 'Electrocuting An Elephant (1902)', pod katerim je podpisana Stroetgesova, uvrstil na 'The Wire Tapper 29', se pravi na kompilacijo, ki jo izdaja revija The Wire. Sveži album 'Invisible Bonfire' je izšel pri züriški založbi Spezialmaterial, z njim pa si je Golden Diskó Ship zagotovila nastop na berlinskem festivalu Club Transmediale oziroma krajše CTM Festivalu, prominentnem mednarodnem festivalu sodobne elektronske glasbe, kakor se sami oglašujejo. 

Čeprav daje 'Invisible Bonfire' v osnovi vtis smiselnega nadaljevanja svojega predhodnika, albuma 'Prehistoric Ghost Party', lahko zatrdimo, da se ponaša tudi z nekaj več vabljive kompleksnosti in emocionalne pestrosti, zaradi česar pa mu ne gre odrekati poslušljivosti. Golden Diskó Ship je še vedno zasidrana v svetu zvočnega »naredi sam« melanža, ki najmočneje korenini v folktroniki, k čemur največ doprinese njena pogosta uporaba strunskih instrumentov v kombinaciji z elektroniko, kitarski prijemi jo občasno odnesejo tudi v milje psihedeličnega rocka. Njene lovke sežejo še na področje sodobnega kantavtorstva, zaradi precejšnje melodičnosti večine komadov tudi nekoliko v pop sfero, prisotno je še posluževanje terenskih posnetkov. Vse te vplive pa je Golden Diskó Ship umestila pod dežnik mikroelektronike, kjer se izkaže za kompozicijsko spretno ustvarjalko.

Zvok pričujočega albuma je občasno bogato naplasten, vendar nespoliran, v okviru enega komada pa pogosto spremeni slogovno naravnanost, zaradi česar jih ima kar nekaj precej razvijajoč se karakter, čeprav je večina njih dolga nekaj več kot pet minut. In kljub tej zmerni minutaži so nekateri slišati kot majhne elektroakustične simfonije, od koder tudi okarakteriziranje Golden Diskó Ship za one-woman-orchestra. Njen nepretenciozen, na trenutke že kar plah vokal, ki se v večini primerov pritajeno staplja z instrumenti in efekti, je še najbolj v ospredju in očitno artikuliran v drugi polovici uvodnega komada, s tega vidika paradoksalno naslovljenega 'These Thoughts Will Never Take Shape'. Njegov naslednik 'Fake Horse' gre bistveno bolj v smeri stoner rocka, to smer pa ohrani tudi naslednji 'Little Stream', ki je z nekaj več kot osmimi minutami tudi najdaljša stvaritev na albumu. 'Movie Theatre' je nemara najbolj drzen in blago čudaški komad, ki tekom trajanja kar trikrat precej radikalno spremeni svojo smer in se najbolj očitno spogleduje s psihedelijo. Status najtemačnejšega pa si prisluži zadnji komad na plošči, naslovljen 'Swan Song', ki poslušalca dokončno zaziblje v sanjavi svet distorziranega zvokovja Therese Stroetges oziroma Golden Diskó Ship.