Goldlink: At What Cost

RCA Records, 2017

Ko se lotevamo ameriškega emsija Goldlinka, se ne ustavljamo le ob njegovi glasbi. Čeprav je debitantska plošča At What Cost lepa nadgradnja plesno-raperskega zvoka in svobodnjaške atmosfere njegovih dveh predhodnih mikstejpov, je obravnave namreč vredna predvsem, če se zataknemo ob njene kontekste. Prvič, v že omenjen kontekst njegove mlade, a samosvoje diskografije; drugič, v kontekst rap/r'n'b/dance scene prestolnice ZDA; in tretjič, v kontekst sodobnega alternativnega r'n'b ustvarjanja. 

Ko je Goldlink leta 2014 izdal mikstejp The God Complex, so ga že zaznale vse vsaj bežno s hip-hopom povezane publikacije, kot se je izkazalo kasneje, pa je nase opozoril do te mere, da si je prislužil tudi sodelovanje s producentsko eminenco Rickom Rubinom. Ta je pri Goldlinkovem drugem mikstejpu nato služil kot izvršni producent, kar je poznalo v večji koherentnosti zvoka plošče, pri čemer raperjeva spremenljivost in neodvisnost nista bili žrtvovani. In čeprav je pri danes obravnavani plošči sodelovala kopica novih producentov - med temi izstopa na treh komadih sodelujoči Kaytranada -, zvok še vedno poseduje nekatere Goldlinkove glavne značilnosti. Tudi tokrat gre za namerno malce nenatančno, zamegljeno, neodvisno posnete beate, ki se v boljših trenutkih z melodijo prepletejo v nekaj precej bogatega in nasičenega, poslušljivega, pa hkrati nikoli povsem radijskega. Ob teh boljših trenutkih, npr. komadih Have You Seen That Girl, Meditation, Summatime in Roll Call, sta učinkovitejša tudi Goldlinkova rapanje in petje, s katerima zna sicer večkrat zapasti v rahlo neartikulirane in manj tekoče segmente.  

Goldlinkov glavni adut je predvsem združevanje hip-hopa z washingtonsko tradicijo plesne in funkovske go-go glasbe. Tej je v zadnjih letih kraljeval raper Wale, ki se kot ključni gostujoči glas pojavi tudi tokrat, ko na skladbi Summatime Goldlinku predstavlja dobrodošel, bolj artikuliran antipod. Kljub malce leni dikciji pa se Goldlink vseeno pozicionira daleč od trenda momljajočih raperjev. V vsej svoji prezenci je namreč bolj vitalističen, klubski, poleten, premeten, a ne preglobok, ne družbeno kritičen, temveč usmerjen v svoje ljubezenske prigode. 

Tudi zavoljo besedilnih tematik je Goldlink pogosto bolj r'n'b kot rap, in ni toliko soroden glavnim figuram sorodnega rapa, kot je na primer soroden Sminu, 6lacku, Khalidu in morda tudi Draku, ki so v zadnje pol leta izdali prelomne r'n'b albume z vsaj nekaj alter kredibilnosti. Goldlink se zdi bolj alternativen in v umetniškem smislu neodvisen kot zgoraj našteti, a po drugi strani njegove plošče običajno ne predstavljajo tako konsistentno dobrega poslušanja. Tokrat je malce odvečen kakšen izmed komadov na drugi polovici plošče, ko so beati osnovnejši, na njihovih krilih pa tudi Goldlinkov rap in gostujoče vokalistke v refrenih ne letijo prav daleč. R'n'b zvok, ki ga določen del plošče priklicuje, pa morda tudi še ni dovolj oddaljen, da bi bil že kul, in preveč spominja na povprečen mtv-jevski pop. V pozitivnem smislu ob koncu preseneti skladba Some Girl, ki z bas linijo kljub počasnemu beatu navdaja z energijo, k čemur pa spet veliko pripomore tudi gost, tokrat Steve Lacy iz neo-soul zasedbe The Internet. Pogostim drznim, inovativnim, za žanr presenetljivim vložkom navkljub plošča kot celota morda ne uspe kot material za dolgotrajnejše konzumiranje, se pa Goldlink še vedno vzpostavlja kot model, ki ga je vredno vedno imeti na radarju.