GONJASUFI: CALLUS

Warp, 2016

Naj zapis o zadnji plošči kalifornijskega godbenega duhovneža uvedem z anekdoto. Ob izdaji prvenca A Sufi And A Killer za čislano založbo Warp leta 2010 sem na vrhuncu resurekcije vinila zadevo seveda naročil v prav tem formatu. Ploščka sta priromala na bivši naslov oziroma na naslov staršev, od koder nikoli nista našla poti do mene. Ob vprašanju, kaj se je s ploščo zgodilo, sem dobil zgolj odgovor: »Sem mislil, da je to zame.« Omejujoče empatije poln človek, kakršen sem, je bila torej s tem zame zgodba končana.

Dve leti po prvencu je sledil krajši album, imenovan MU.ZZ.LE, ki ga je danes moč zmotno dojemati kot zbir na prvenec neuvrščenih kompozicij. A Gonjasufi nam razloži, da je šlo za z belim prahom naphan enomesečni kreativni izbruh, k čemur se kasneje še vrnemo. Tudi ta krajši plošček je kar privzeto prispel na isti naslov kot prejšnji. Navdušenje je bilo sicer manjše, morda celo neobstoječe, a vseeno sta nabor vzorčenja in v tistem trenutku že nostalgično obarvan vokal nekako zadovoljila potrebe po novem Sufiju.

Ne vem še, kako bo z nakupom dnes obravnavanega albuma. Štiri leta kasneje je vse drugače. Praktičnost in cenovna ugodnost, ki sta me pritegnili k zbiranju kosov za na police, me danes odbijata. Glasba teče s spleta, legalno, na vsakem koraku, brez premora, vsak dan nove plošče, več njih. S pisanjem o eni od teh se v monotoniji razpršenosti nehote ustvari razpoka. Callus torej zavzame mesto zaustavitve nenehnega nenamenskega pospeševanja.

V kontekstu dosedanjih stvaritev Sumacha Ecksa je Callus morda najbolj avtorsko neodvisno delo, izdano pod nadimkom Gonjasufi. Neotesano vzorčenje raritet s prejšnjih albumov tokrat povečini nadomesti njegova lastna instrumentalna produkcija, zaokroža pa ga eminentni gost. Če je prej iz glasbe visel vokal, se na Callus ta zlije s trdo, neodpustljivo kuliso distorzij. Tam, kjer te denimo Death Grips povozijo, Callus tvoje negibno telo odvleče vstran in ni jasno, kaj želi z njim. Namero zakrivata Sumachova samooklicana ljubezen do ljudi in skoraj kontrakulturni prijemi razdajanja teh emocij navzven. Natrganina je kakopak intenzivna in melanholična, skladna s stanjem, ki ga človeštvo še kar vleče za seboj in ni videti, da bi se kdo kaj kmalu pričel otepati vrvi.

Zvočni odklon od prejšnjih albumov je očiten že v uvodu. Vseprisotno je hreščanje, na beatih, na kitari, na basu. Celosten vtis lo-fija in generični kitarski riffi, h katerim svoje pridoda izvorni član The Cure Pearl Thompson, aludirajo na garažno estetiko, pomešano s sodobnimi produkcijskimi triki. Tudi vzdušje je poznano, domače. Bobni često sekajo ven, Sumach se je celo sam naučil brenkati. Želel si je oddaljiti od očitkov MC-jaštva, da jaha v tujih sedlih, negotovost, ki ga je v opoju substanc skoraj pahnila čez rob, je torej uspel pretvoriti v zanj nov način avtorskega izraza – pripoveduje pa še vedno o istih rečeh, poje enako, nezgrešljivo.

Album je konsistenten, zlahka bi mu celo očitali premočrtnost. Nianse tu seveda so, a od kompozicije do kompozicije je jasno tudi, da jim ne bi bilo mogoče najti mesta na kateri od prejšnjih plošč. Potrebno se je zgolj prebiti skozi, kar ni vselej lahko. Več kot petdeset minut glasbe zahteva poslušalkin in poslušalčev angažma, kljub temu pa nekatere posamezne skladbe tudi nemudoma sedejo v uho. Za svoj napor sem sicer bil poplačan, med poslušanjem Callus je namreč možno biti vesel, da si žalosten. Vprašanje pa je - kolikokrat se ima to še ponoviti(?).