Gonno X Masumura: In Circles

P-Vine Records, 2018

Življenje v izrazito tehnološko integriranem svetu vzbuja občutek samoumevnosti o tehnologiji in njenim fizičnim manifestacijam, raznim napravam in še mnogoterejšim kablom. Tudi zaradi tega, in hvala bogu za to dejstvo, bolj svobodomiselna večina glasbe ne ocenjuje več na podlagi tega, ali je bila narejena z inštrumenti ali z različno tehnologijo. Avtentičnost, nekoč zvesto spremljevalko old school analognih bendov, sedaj z isto lahkoto najdemo v autotuneu popa. A kako potem gledati na spajanje živih inštrumentalij z elektronsko glasbo? Torej glasbo, ki je v svojem mehurčku že od začetka tehnologijo razumela kot vir čiste svobode in ne kot posnemovalko drugega kova?

Takšno vprašanje se legitimno nakazuje tudi ob danes obravnavanem albumu In Circles dveh japonskih ustvarjalcev, Gonna in Masumura. Prvega, producenta housa in techna, čigar izdaje so se znašle tudi na mednarodno pomembnejših založbah, kot sta Perc Trax in Ostgut Ton, tu najdemo v sodelovanju s Kazuhiko Masumura, ki na albumu poskrbi za vložke bobnov in drugih tolkalskih inštrumentov. Recept združevanja live ritmične podlage in elektronskih melodij zagotovo ni nov. Že izdaje zadnjih nekaj let ponujajo uspehe Brandt Brauer Frick Orchestra, Floating Points z EP-jem Kuiper ali najnovejšo navezo Tonyja Allena in Jeffa Millsa. Omenjen nabor glasbe pa je specifično selektiven. Ta pristop v sebi združi glasbe, ob katerih gre v najboljšem primeru za poudarek na zvočni enakovrednosti analognega in tehnološkega pola. Temu diagonalno nasproten in bolj razširjen pristop pa so predvsem live verzije techna, EBM-a in drugih žanrov, pri katerih uporaba analognih tolkal le zamenja digitalni sample.

Čeprav gre uporaba superlativov retrospektivno v večini zelo narobe, si drznimo začetek albuma označiti kot enega izmed boljših produktov tega leta. Že z začetnim komadom Circuit, Gonno in Masumura nakažeta izmenjavo razlivajočih se sintov, ki jih usmerjajo hipnotično ponavljajoči se bobni. V osnovi ima večina komadov enako premiso, ki deluje predvsem na stopnjevanju intenzitete in glasnosti, kar povzroči, da nekatere dele albuma kaj hitro razumemo kot odkrivanje tople vode. A če takšno spajanje jazza in elektronike povežemo s podobnim sodelovanjem Jana Kinčla in Regisa Kattieja, In Circles drugega prekosi v variacijah teme. Popolnoma sinkopiran eksperimentalni kos, naslovljen Promoter Said It's All About Public Images, wonky komad Missed It ali braindance komada Wirbel Bewegung, naredijo album za panoramsko kolo različnih atmosfer. Gonnov prepoznaven zvok, ki delno tiči v neuporabljanju tujih samplov, pa v kombinaciji s premalo raznoliki posegi Masumure, v drugem delu albuma razvodeni v slabše zapomljive komade.

Če se ob koncu vrnemo na začetno vprašanje funkcije in smisla takšnih sodelovanj, je današnji album primer očitnega združevanja dveh že tako ali tako kompatibilnih pristopov k glasbi. Vsaj za Gonna, čigar diskografija je dostopnejša, je mogoče reči, da je In Circles le nova izpeljava njegovega bleščeče toplega house zvoka. Deljenost na uporabo analognega ali tehnološkega v tem primeru ne pride v poštev, pristopa obeh glasbenikov sta namreč enakopravna. A zdi se, da namesto na avtentičnost analognega, poudarek na avtorstvu fokus ocenjevanja le preusmeri in ne izniči. Začetni problem ocenjevanja in poslušanja skozi prizmo tehnologije, avtorstva ali žanra na koncu ni subjekt, skozi katerega ocenjujemo, temveč sama delitev, ki jo ocenjevanje povzroči.