Gredoč: Gredoč (Rnka Rnka, 2011) (ponovitev 4. 1. 2012 ob 00.30)

Na prvem albumu, pravzaprav kaseti svežega domačega kolektiva Rnka Rnka, se nahaja trinajst skladb glasbenika, ki sliši na ime Gredoč. Zbirka posnetkov vsekakor predstavlja neulovljivo popotovanje, ki nas vodi od akustičnih do elektronsko ambientalnih, prek »bendovskih« in vse do eksperimentalnih skladb.

* V tokratni Tolpi bumov predstavljamo svežo kaseto glasbenika, ki ustvarja pod imenom Gredoč. Za začetni oris je potrebno razložiti, da gre za prvo izdajo nove podtalne neprofitne ekipe Rnka Rnka. Ta je nastala pred kratkim in se osredotoča predvsem na koncertno dejavnost na liniji Ljubljana–Kamnik. Natančneje na organizacijo koncertov domačih in tujih izvajalcev v kamniški Kotlovnici in v ljubljanskem klubu Gromka na Metelkovi. Gre pravzaprav za delno nadaljevanje usahle ekipe Cheap Tunes, jedro Rnka Rnka pa predstavljata Peter – član zasedbe Nikki Louder – in Miha, ki je deloval z bendom Schnaps, danes pa ga na odrih najdete z zasedbo The Kojn. Ime Rnka Rnka predstavlja tiste stvari, ki ti dajo veselje in v tebi vzbudijo zanos. Tako ekipa deluje predvsem na DIY – naredi sam principu in ta jih je že na začetku pripeljal do širitve dejavnosti na založništvo. To se je nekako uprlo današnjim založniškim standardom in Rnka Rnka je s prvo izdajo postregla kar na že skoraj pozabljeni in precej nostalgični avdio kaseti, ki je izšla v butični nakladi petdesetih izvodov. Seveda govorimo o Gredočevem prvencu, ki pa je času primerno na voljo tudi v prenos na spletni strani Bandcamp.

Iz orisa ozadja lahko preidemo na samega izvajalca, čigar ime je tudi v samem podtalju precej nepoznano, a krajša raziskava pripelje do spoznanj, kot so, da je Gredoč med drugim na koncertih večkrat poskrbel za basovske frekvence pri zasedbi Carnaval ali pa da je na primer prav on zvočno ujel zadnjo ploščo kamniških Nikki Louder. Prav ta naveza je pripeljala do albuma precej skrivnostnega glasbenika, ki ne nastopa v živo in sam svoje glasbe ne objavlja na internetu ter prek drugih medijev. Splet naključij je tako pripeljal do tega, da je Peter sploh lahko slišal Gredočeve glasbene poskuse, se nad njimi navdušil ter ga prepričal, da te svoje skladbe deli tudi z javnostjo.

Gredočeva rdeča kaseta z ovitkom njegovih risb je pisan kolaž zvočnih posnetkov, ki so nastajali skozi leta, in lahko bi rekli, da gre za različne zvočne glasbene poskuse, saj je album prav kameleonske narave. Gredočevih trinajst skladb si je tako različnih, da ustvarjajo prav neverjetno celoto. Če na albumu najdemo inštrumentalne skladbe, je tu za protiutež le vokalna Hud haklc. V enem trenutku se predajamo akustični kitari, v drugem pa elektronskemu ambientalu. Nekatere skladbe nosijo slovenske, druge angleške naslove, je pa potrebno poudariti, da je večina besedil v domačem jeziku. Medtem ko sta na primer komada Murke in Ne gre naprej ne gre nazaj kantavtorske narave, album presekajo elektronsko eksperimentalni poskusi v delih Ambient, Paperje v pristanku in Časa. Settle Already in Dowen Tempo sta recimo že bolj bendovsko zveneča, skladba Truck Ballet pa je nedvomno eden izmed vrhuncev albuma – skoraj petminutna rockovsko drzna preobrazba, ki bi zlahka osnovala začetek precej interesantnega benda. Nato pa Gredoč ponovno poskrbi za preobrat in v zaključni Piščal postreže z devetminutno odisejado piščali. Piščali gradijo celotno skladbo, za samo pretapljanje zvoka skrbi odmev, določena mera domišljije oz. lastne interpretacije pa nam lahko pričara tako očitni prihod vlakov kot morda osamljeno klicanje indijanskega plemena. Vsak poslušalec bo ob poslušanju seveda zgradil svoje videnje, gotovo pa je, da je skladba Piščal še en zanimiv eksperiment, ki pomirjujoče zaključi album.

V celoti album deluje kot zbirka posnetkov, čeprav lahko v Gredočevi multiinštrumentalnosti in obenem tudi raznovrstni glasbeni izraznosti najdemo zgodbo oz. albumu dovolimo, da nas vodi v zastavljenem vrstnem redu, in ne gledamo na vsako skladbo le kot na posamezen košček mozaika. Gredoč je najmočnejši ravno v svoji širini, ki skozi vsak izraz poda novo idejo. Nekatere, predvsem tiste bolj klasično kantavtorske skladbe Gredoča so precej surove, kar jim daje poseben, iskren pečat, po drugi strani pa je morda ravno tam najšibkejši oz. ti komadi zvenijo bolj kot zametki celot v nastajanju. Ali pa gre tu ravno za efekt percepcije, saj smo takega izraza vajeni v precej bolj izpiljeni in redkeje v bolj eksperimentalni ter surovi različici. Imenitna so potovanja z akustično kitaro, že omenjeni bendovsko zveneči komadi ali pa elektronsko ambientalne skladbe, ki večkrat zvenijo kot deli kakšnega filmskega soundtracka.

Gredoč je na svojem prvem albumu dokazal, da tudi za samostojnega izvajalca ni meja. Prav širina Gredočeve izraznosti je tista, ki iz skladbe v skladbo vznemiri uho in vedno znova ponudi novo idejo. Zlahka bi iz različnih polov svoje zvočne in glasbene izraznosti ustvaril samostojne – bolj tematske plošče, a je za prvi odmerek rdeča kaseta odličen prikaz njegovega delovanja.

pripravil Andraž Kajzer