Grizzly Bear: Painted Ruins

RCA Records, 2017

Čeprav ameriška indie rock zasedba Grizzly Bear že dobro desetletje igra eno izmed ključnih vlog pri dokazovanju, da lahko alternativna prefinjenost (še vedno) dosega sorazmerno širok mainstream domet, se glasbena publicistika - ob srečanju z bendovim kompleksnim petim dolgometražnim albumom - intenzivno sprašuje, v kateri predalček zdaj kvartet na novo uvrstiti. Leta 2017 je medijska in laična pozornost namreč pretežno in upravičeno usmerjena predvsem v elektronske, beatovske ali basovske glasbene odvode, na kitarskem zvoku temelječi bendi pa praktično ne zmorejo več generirati trendov ali hajpa.

Pa vendar. V tem kontekstu Grizliji nikoli niso bili favoriti. Njihov atmosferični, razslojeni psihedelični folk rock ni nikoli zvenel zares trendovsko, na njihovi poti k statusu ameriške indie institucije pa so se morala poklopiti tudi razna naključja, denimo tista reklama za Volkswagen, ki je med zvezde izstrelila bendov veliki hit Two Weeks, ali tisti posnetek, v katerem se na bendovem koncertu pozibavata sama Jay-Z in Beyonce, ali pa tisti koncert, na katerem jih je kot svoj najljubši bend omenil Radioheadov Jonny Greenwood.

Tla tem naključjem je najočitneje položila plošča Veckatimest, s katero je bend leta 2009 postavil nove standarde sodobnega baročnega indie popa in ustvaril dostopne, a skrbno strukturirane pesmi, polne nepretencioznih orkestralnih vložkov. Ko je leta 2012 sledil izjemni album Shields, se je lahko zdel kot bendov povratek v subtilno introvertirano razkopavanje njemu lastnih zvočnih svetov, hkrati pa je v smislu progresivnosti tekstur skladb predstavljal še korak naprej. In ko smo zdaj, po petih letih zatišja, soočeni z bendovo novo ploščo Painted Ruins, težko preveč zgrešimo, če pričakujemo, da bomo občasno še vedno presunjeni, stežka pa zares presenečeni.

Skladbe tokrat zvočno ne zajadrajo daleč od tistih z albuma Shields, v večini pa jih zaznamuje še manj zanimanja za radijsko spevnost ali popovsko strukturiranost. Razkazujejo predvsem bendovo posvečanje detajlom in posamičnim elementom - pa najsi gre za pridušeno dramatične atmosfere, za kontrolirano, jazzovsko bobnanje, ki komadom redko zares zavlada, ali pa za skrajno dodelane vokalne aranžmaje, kakaršni so za Grizzly Bear že značilni. Kot ena redkih vstopnih točk za manj potrpežljive ali z bendovim slovesom manj seznanjene se zgodaj na albumu sicer ponudi single Mourning Sound, ki izstopa z energičnejšim beatom in bolj oprijemljivo sint linijo. Komad torej, ki lahko predstavlja primerek klasičnega indie hita sodobne zgodovine. Čeprav všečen in zelo poslušljiv, pa v primerjavi z bendovimi starejšimi hiti strukturno in besedilno vendarle malce zbledi ter izpade predvsem kot poskus nagovora širšega občinstva, ki ga bendu pravzaprav ne bi bilo več treba nagovarjati. Sploh ker lahko to funkcijo opravi ganljivi zaključni Sky Took Hold ali denimo tudi prvi single Three Rings, ki ob prefinjenem besedilnem razodevanju ponazori tudi bendovo sposobnost počasne gradnje mostu do poznega, a zelo zadovoljujočega vrhunca: refren namreč nastopi šele po petih minutah.

Na podoben način, a z manj poudarka na spevnosti ali udarnosti refrena funkcionira tudi večina ostalih skladb, ki pa kljub vsem impresivnim elementom v celoti zagrabijo šele po večkratnem poslušanju, morda pa tudi sploh ne. V mnogih skladbah se sčasoma resda izkristalizirajo neočitne, sramežljive melodije, kljub temu pa se poslušalcu le stežka vtisnejo v spomin in ga tudi čustveno ne angažirajo tako močno kot bendovo starejše delo. Bolj uspešen je bend v samih detajlih - v potrpežljivih kitarskih prehodih iz kitic v refrene in obratno, v vklapljanju tihih pihalskih elementov v rockovsko formo in kot vedno v prepričljivem, čustvenem vokalnem izrazu. Ta tokrat in še vedno funkcionira tudi zato, ker brez zlorabe klišejev ali patetike prenaša ganljivo nesrečna, resignirana sporočila neuspelih ljubezni in propadlih življenjskih ambicij. In čeprav je Grizzly Bear eden najuspešnejših ameriških indie bandov, ostaja v izražanju svoje melanholije prepričljiv in kredibilen, njegova dva antifrontmana pa ob pripovedovanju o nenehnem iskanju mesta v svetu še vedno delujeta vsakdanje negotova kot jaz in ti.

Grizzly Bear se torej tudi z novo ploščo ne spreminja zares, počne tisto, kar dela najbolje in v čemer je praktično nenadkriljiv, po drugi strani pa je prav to ob vsaj dveh, če ne treh priložnostih počel tudi že bolje. Painted Ruins se kljub očitni količini dela in časa, ki sta bila vložena vanjo, morda kaže kot kar malce neambiciozna, prehodna plošča, s katero bend izpopolnjuje svoje majhne obrti, tako da bo lahko zdaj, ko se je – mimogrede – iz Brooklyna preselil v sončni Los Angeles, začel privzemati nove. Kljub temu pa plošča morda služi kot afirmacija tovrstnih glasb, kot opomin, koliko umetniškega talenta premorejo ti bendi in zakaj jih moramo še vedno uvrščati med ključne glasbenike našega časa. Hkrati pa Grizzly Bear indie (rock) glasbe seveda ne morejo reševati sami: z istim zanimanjem velja spremljati tudi nove izdelke prav tako ne zares spremenjenih, le sveže navdahnjenih (bolj ali manj) brooklynskih indie herojev The National ali LCD Soundsystem, ki svoje odmevne povratniške albume prav tako izdajajo ravno v teh tednih.