Gulch: Impenetrable Cerebral Fortress + Year Of The Knife: Internal Incarceration

V tokratni Tolpi bumov se vračamo v letošnje poletje k debitantskima dolgometražcema dveh hardcore bendov, kalifornijskih Gulch z zahodne obale in delawarskih Year Of The Knife z vzhodne obale Združenih držav Amerike. Zasedbi, nastanjeni na dveh skrajnih koncih ZDA, družijo novi val hardcore razcveta, ki, kot kaže, ne pojenja, njuna nagnjenost k inkorporiranju težkometalnega v hardcore ter, tradicionalno, ubeseditev in uglasbitev mržnje do bivanjskih okoliščin, stanja sveta in mentalitete, s katerimi se člani bendov soočajo. Navkljub podobnostim pa benda s svojo muziko odražata in posredujeta nekoliko različni energiji oziroma vzdušje in sporočilnost.

 

Gulch: Impenetrable Cerebral Fortress (Closed Casket Activities, 2020)

Gulch je trenutno ena bolj vročih zasedb ameriške hardcore pank scene, znana po zelo zaželenih fenovskih hoodyjih in bombastičnih koncertih, na katerih so člani benda, sedaj že značilno, oblečeni zgolj v črne jeans hlače, do česar sta vodila udobnost, ki jim jo nudi tovrstno oblačilo, in naključje, da so bili na enem od koncertov zaradi vročine primorani sleči vse, kar se je sleči dalo. To je nato postala šala med poslušalci, ki pa se je benda prijela tudi v praksi. 

Skladbe z njihove prve dolgometražne plošče Impenetrable Cerebral Fortress so nastale postopno, najprej z dokončanjem inštrumentalnih posnetkov skladb, ki jim je nato vokalist Elliot Morrow v zadnjem trenutku dodal osebnoizpovedne tekste. Besedila se berejo kot poezija, v kateri ni rabe osebnih zaimkov in polaganja računov, deležni smo zgolj ostrih besed o vokalistovi preteklosti ter njegovih mentalnih in drugih težavah. Kot pravi sam in kot evocira tudi naslov aktualne plošče, gre za mentalno celico osame, ki ga je poleg domače hardcore divjine San Joseja in načina življenja naredila takšnega, kot je danes – privatnega, do sveta prezirljivega posameznika.

Dva komada s plošče sta v malenkost surovejši obliki napovedovala prihod epske aktualne plošče že lansko poletje na 2019 promu. Vokali za komada s promocijskega izdelka, Cries of Pleasure, Heavenly Pain in Self-Inflicted Mental Terror, so bili posneti v avtomobilu, predvsem v izogib kregarijam s sosedi. Potrjena uspešnost tovrstne prakse je vodila v ponovitev načina snemanja za aktualno ploščo, in sicer kar v avtomobilu producenta Jacka Shirleyja, ki je znan predvsem po svojem sodelovanju z zasedbo Deafheaven. Pred letošnjo ploščo so glasbeniki inštrumente za komade s svojih EP-jev posneli posamično, medtem ko so za aktualni album večino skladb odigrali in posneli skupaj v živo, v manj kot dveh dneh. Posledično naj bi založba Closed Casket Activities v izdelek vložila manj denarja kot v katerikoli izdelek v svoji zgodovini. 

Zaključna in najdaljša, triminutna skladba na plošči je priredba skladbe Sin In My Heart angleških gotičarjev, postpankovskih Siouxsie and the Banshees, za katero se zdi, da jo je leta 1981 bend spisal prav za to priložnost, za priredbo štirideset let kasneje. Komad se popolnoma zlije z duhom plošče, čeprav je Gulch hardcore bend, Impenetrable Cerebral Fortress pa hardcore album z nekaj deathmetalskimi rifi in udarci, najbolj zanimiva oziroma izstopajoča pa je blackmetalska zloveščost, ki bdi nad komadi. Člani benda ne vodijo straight edge načina življenja, želijo zgolj igrati glasbo, v njej uživati in morebiti omogočiti kratkotrajen izliv vsega, kar se v njih in nas nabira. Njihov namen tudi ni predaja izrazito pomenljivega sporočila, ki bi ga lahko feni ponotranjili oziroma mu sledili. Impenetrable Cerebral Fortress je zgoščena mojstrovina, šestnajstminutna inavguracija v sodobnost, v realno stanje družbe in zlorabljeno psiho, v neživljenje, v hrepenenje po poslednjem vdihu.

 

Year Of The Knife: Internal Incarceration (Pure Noise Records, 2020)

Druga plošča v tokratni Tolpi bumov pa je dolgometražni prvenec zasedbe, ki je v preteklosti žela že nekoliko vidnejšo odmevnost kot kolegi Gulch in je tudi dostopnejša, denimo na družbenih omrežjih, ni privatna, kar se izrazi tudi v bendovih koncertnih izvedbah. Pet članov je od leta 2015 povezanih v glasbeno familijo Year Of The Knife, ki jo tvorijo dvojčka Kisielewski s kitaro in za bobni, zakonca Watkins, kitarist in basistka, ter vokalist in tekstopisec Tyler Muller.

Glasbo v nasprotju z Gulch tvorijo premišljeno in skupinsko, pri čemer je vokalist trdno prepričan v podajanje tekstov razločno in jasno, kar je zaradi narave hardcora precej zahtevno, vendar Mullerju to uspeva. Tudi na koncertih namreč lahko spremljamo publiko, ki z vokalistom deli tekste in občasno tudi mikrofon. Bistveno zanje je s poslušalci podeliti sporočilo o podobnih depresivnejših temah, ki zadevajo tudi glasbo benda Gulch, a z izrazitim poudarkom na možnosti optimističnega izteka in straight edge načinu življenja. Predvsem gre za idejo o zmožnosti oziroma nujnosti vzdrževanja nadzora nad lastnimi okoliščinami, ki jo skušajo podati skozi tako imenovano pozitivno agresijo. V njej lahko zaznamo tudi raperski način nagovarjanja poslušalca, kar izhaja iz vokalistovega spremljanja nu metal in rap scene nasploh. Želja po samokontroli oziroma kontroli nad lastnim življenjem izhaja iz izkušenj iz prve roke, iz izgubljenih življenj predvsem zaradi lahke dostopnosti drog in posledično njihovega prekomernega uživanja v Združenih državah Amerike, kar opisujejo z neposrednim naslavljanjem problematike, ki se je blaginje deležni in brezbrižni del prebivalstva ogiba oziroma jo zgolj obsoja, bend pa, obratno, skuša naglasiti pomen empatije skozi skladbe, kot je denimo Sick Statistic.

Četudi zasedba na aktualnem prvencu Internal Incarceration posreduje črno plat realnosti, tega ne podaja s pesimizmom v mislih, temveč poudarja, da je hardcore za člane zasedbe Year Of The Knife polje, ki nudi prostor za osmislitev stvari, za katere je videti, da jih ne zmoremo nadzorovati in nas lahko prej ko slej pogubijo. V skladu s tem je njihov cilj skozi metalizirane rife pretopiti agresijo, ki se nabira, v nekaj očiščujočega oziroma katarzičnega in optimističnega, čeprav sta za učinkovanje potrebni precejšnja vzdržljivost in vztrajnost – zato ob začetku plate poudarijo, da bo, tokrat pa res, bolelo.